Zgodba napihnjena, 
a vsaj most je bil pravi

Most na reki Kwai je danes ena od večjih tajskih turističnih zanimivosti, čeprav marsikdo, ki pozna le tajske peščene plaže in sinje modro morje, tega sploh ne ve. Brez dvoma je most bolj zaslovel zaradi filma kot zaradi resničnega in brutalnega trpljenja vojnih ujetnikov iz ZDA, Nizozemske, Avstralije, Anglije..., ki so med drugo svetovno vojno gradili železniško progo proti Burmi (zdaj Mjanmar). O tem, da so se Japonci gradnje železnice lotili na težavnem terenu, govori tudi omenjeni film iz leta 1957, ki se je okitil s kar sedmimi oskarji.

Zgodba je osredotočena na britanske vojne ujetnike, ki skupaj s pogumnim, na trenutke že malce prismuknjenim poročnikom Nicholsonom gradijo strateški železniški most. Na drugi strani pa šibo vihti neusmiljeni japonski polkovnik Saito.

Niso si požvižgavali, ampak so trpeli

Preživeli vojne grozote imajo povedati več pikrih na račun filma oziroma knjige, po kateri je bil posnet, saj njihovo kruto življenje še zdaleč ni potekalo ob žvižganju znamenite pesmi Colonel Bogey March, dela pa so opravljali povsem shirani in brez oblačil, ne pa v vojaških uniformah, v katerih se pojavljajo v filmu. Tudi sankcije so bile precej bolj krute, zato se trpljenje tamkajšnjih vojnih ujetnikov uvršča med najsurovejše grozote druge svetovne vojne.

Japonci so si nekaj čez 400 kilometrov proge med drugo svetovno vojno zaželeli zaradi lažje oskrbe svojih sil v Burmi, saj je bila plovba zaradi navzočnosti zavezniških sil po morju preveč tvegana. Kako ključnega pomena je bila za Japonce nemotena oskrba, pove že podatek, da so morali v Burmo vsak dan dostaviti 3000 ton hrane in orožja ter druge opreme. V nasprotju z današnjimi gradbenimi projekti, ki se navadno zavlečejo krepko čez zastavljen cilj, je bil ta dokončan v pičlih 16 mesecih, čeprav naj bi gradnja po prvotnih načrtih trajala kakšnih pet let.

A je hitenje vzelo visok davek med vojnimi ujetniki in drugimi delavci. Ocenjujejo, da je v suženjskih razmerah umrlo okoli 100.000 ljudi. Najbolj pogubne so bile izčrpanost, bolezni (predvsem malarija), delovne nesreče, nekatere pa so kruto usmrtili japonski vojaki. Tudi ubežnikom se je slabo pisalo, saj so v divji džungli nanje prežale zveri, prav tako je bil boj z naravo neizprosen in večkrat poguben. Surovo mučenje tistih, ki so jih zalotili pri begu, pa je večino odvrnilo že od misli na svobodo. Nobeno naključje ni, da se je proge prijelo ime Železnica smrti.

Ni imel prav dolge življenjske dobe

Današnji železo-betonski most je sicer zgrajen na novo, saj originalen ni imel prav dolge življenjske dobe. Pod težo zavezniških bomb je leta 1944 končal v reki. Nekaj delov starega mostu je v tamkajšnjem vojnem muzeju. V spomin na bombardiranje mostu 28. novembra 1944 se zdaj tam vsako leto odvije festival, za katerega je značilno, da se most zasveti v spektakularnem svetlobnem šovu. Danes se čezenj brez težav sprehodite, možna pa je še krajša vožnja s turističnim vlakom. Trikrat na dan se po njem na redni vožnji zapelje tudi običajen vlak. Na obrobju Kanchanaburija je še vojno pokopališče, kjer je večni počitek našlo kakšnih 7000 ujetnikov, ki so življenja žrtvovali za gradnjo železnice.

Mnogim se ob obisku turistične znamenitosti zavrtijo prizori iz filma, saj tam most gradijo na precej nedostopnem terenu, globoko v džungli, v bližini Kanchanaburija pa je ravnina... Razlaga je precej preprosta, film sploh ni bil posnet na Tajskem, temveč na Cejlonu, današnji Šrilanki.

Uspešnica reki spremenila ime

Mogoče se sliši nenavadno, a je znamenita reka dobila ime šele po svetovni filmski uspešnici Most na reki Kwai, ki je bila posneta po istoimenski knjigi francoskega avtorja Pierra Boulleja. Ta je namreč zgolj menil, da se reka imenuje Kwai, v resnici pa se je med drugo svetovno vojno ime-novala Kware. Ko so Tajci spoznali, kako dobičkonosna zna biti ta znamenitost, so reko (sicer neuradno) preimenovali. Zato je mnogo Tajcev danes prav ponosnih na prišleke, če pravilno izgovorijo – Kware.