Benetke so po dobrih dveh letih zaprle eno najodmevnejših poglavij v svojem in vse bolj tudi svetovnem boju proti množičnemu turizmu. Že več dni obiskovalcem za vstop v zgodovinsko središče ni več treba plačati pristojbine niti pridobiti QR-kode. Poskusno obdobje se je tudi za letos končalo, vendar razprava o tem, ali je bil ukrep sploh uspešen, ostaja odprta. Če sodimo po odzivih domačinov, turističnih strokovnjakov in številkah, je odgovor precej manj enoznačen, kot bi si želeli mestni veljaki.
Finančni uspeh
Benetke so leta 2024 kot prvo mesto na svetu uvedle plačilo za enodnevni obisk zgodovinskega jedra. Namen ni bilo zbiranje denarja, ampak omejevanje množic turistov, ki za več ur preplavijo mesto, obremenijo javni prostor in infrastrukturo, nato pa se vrnejo domov. Plačati so morali predvsem tisti, ki v Benetkah niso prenočili. Vstopnina je znašala pet evrov ob pravočasni rezervaciji oziroma deset tik pred obiskom, za kršitelje pa je bila predvidena globa do 300 evrov.
Na papirju se je projekt zdel logičen. Benetke namreč na leto obišče okoli 30 milijonov ljudi, velik del pa so prav enodnevni izletniki, ki mestu povzročajo največ stroškov, medtem ko je njihov gospodarski učinek razmeroma majhen. Mestne oblasti so zato računale, da bi že simbolična pristojbina lahko del obiskovalcev odvrnila od obiska v najbolj obremenjenih dneh. Toda zgodilo se je nekaj drugega.
Tudi na Bledu iščejo ravnovesje med turističnim uspehom in kakovostjo življenja domačinov. FOTO: Marko Feist
Finančno je bil projekt nedvomno uspešen. Poskus so Benetke začele leta 2024, ko je bila vstopnina obvezna 29 dni, predvsem ob koncih tedna med aprilom in julijem. Takrat je mesto izdalo 485.062 dovolilnic za plačljive obiske in zbralo približno 2,4 milijona evrov. Leta 2025 so ukrep razširili na 54 dni, vstopnina pa je še vedno znašala pet evrov ob pravočasni rezervaciji oziroma deset za poznejšo prijavo. Po podatkih občine so se prihodki povzpeli na približno 5,5 milijona evrov, kar pa ni pomenilo tudi občutnega zmanjšanja števila obiskovalcev.
Vse več turistov
Letos, do zaključka poskusnega obdobja 27. julija, je sistem veljal 60 dni med aprilom in julijem. Obiskovalci so morali tudi letos rezervirati prihod prek spleta in pridobiti QR-kodo. Beneška občina končnih podatkov o letošnjih prihodkih in številu obiskovalcev še ni objavila, zato bo uspešnost tokratnega poskusa mogoče oceniti šele po objavi uradne statistike. Manj prepričljivi pa so rezultati pri osnovnem cilju – zmanjšanju gneče. Kritiki opozarjajo, da v najbolj obiskanih dneh ni bilo opaziti bistvenih sprememb. Turisti dodatnega stroška preprosto niso občutili kot dovolj visokega, da bi odpovedali izlet. Namesto omejevanja množičnega turizma je vstopnina postala predvsem nov občinski prihodek.
To potrjuje tudi dejstvo, da novi beneški župan Simone Venturini že razmišlja o precej višjih cenah. Po njegovem bi morala vstopnina ob najbolj obremenjenih dnevih znašati od 30 do celo 50 evrov. S tem priznava tisto, na kar opozarjajo številni strokovnjaki, da pet evrov preprosto ni bilo dovolj, da bi spremenilo vedenje obiskovalcev. Ukrep je od začetka razdelil tudi Benečane. Nekdanji župan Massimo Cacciari ga je označil za barbarstvo, saj po njegovem mesto spreminja v muzej oziroma tematski park, kjer je treba plačati vstopnico. Nekateri italijanski ustavni pravniki so opozorili celo na vprašanje svobode gibanja in ocenili, da bi previsoke pristojbine lahko pomenile nevaren precedens.
V Sloveniji za zdaj nihče resno ne razmišlja o vstopninah za mesta, a imajo številni turistični kraji že podobne težave kot Benetke. FOTO: Tomi Lombar
Po drugi strani zagovorniki poudarjajo, da Benetke nimajo veliko izbire. Mesto že desetletja izgublja stalne prebivalce, medtem ko število turistov raste. Danes jih je več desetkrat več kot domačinov v zgodovinskem jedru. Če ne bo omejitev, opozarjajo, bo življenje v mestu postalo še težje.
Vstopnina ni rešitev
Čeprav v Sloveniji za zdaj nihče resno ne razmišlja o zaračunavanju vstopa v mesta, imajo številni turistični kraji že podobne težave kot Benetke. Piran je verjetno najbolj očiten primer. Ozke ulice poleti pokajo po šivih, parkirna hiša na Fornačah je kljub požrešni ceni za goste mesta polna. Nerodno in neprijetno se spogledujejo vozniki in pešci na poti od zapornic do Tartinijevega trga, domačini pa vse glasneje opozarjajo, da mesto postaja kulisa za turiste. Vse več gostov se odloča zgolj za nekajurni obisk ali le eno prenočitev, kar pomeni precej manjši učinek za lokalno gospodarstvo.
Podobna vprašanja si zastavljajo na Bledu. Tam sicer nihče ne omenja vstopnine za ogled jezera, vendar občina že več let zvišuje parkirnine, omejuje promet in spodbuja obiskovalce, naj avtomobile pustijo zunaj središča. Tudi tam iščejo ravnovesje med turističnim uspehom in kakovostjo življenja domačinov.
Koliko turistov lahko prenese Ljubljana? FOTO: Leon Vidic
Strokovnjaki opozarjajo, da vstopnina sama po sebi ni rešitev. Lahko prinese dodaten denar za vzdrževanje mesta, ne more pa odpraviti temeljnega problema prekomernega turizma. Veliko učinkovitejši so ukrepi za usmerjanje turističnih tokov, omejevanje prometa, razpršitev obiskovalcev skozi vse leto in spodbujanje daljšega bivanja. Če bo evropski turizem še naprej rasel s takšnim tempom, bodo podobna vprašanja slej ko prej doletela tudi Slovenijo. Razprava o tem, koliko turistov lahko prenese Piran, Bled ali celo Ljubljana, se je pravzaprav že začela.
