Vipavska dolina je pravi raj za ljubitelje makadama. Krog, ki povezuje Ajdovščino, Vipavski Križ, Slap, Vipavo in Ozeljan, ponuja ravno prav zahtevno kolesarjenje, veliko naravnih lepot, izjemne makadamske odseke in toliko zgodovine, da bo za nekaj časa kolesarska avantura postala tudi potovanje skozi preteklost.

V kampu Lijak so nam svetovali, kje lahko makadamkamo. Na hitro so nam na zemljevidu potegnili traso, mi pa smo kot pravi stezosledci odkrili pravi gravel raj. Gravel Slovenija. To bi morala biti dobra blagovna znamka. Gravel Vipavska dolina. Tudi vrhunsko.

Seveda se lahko že v Lijaku vpnete v pedala in se podate na krog. Midva s Primožem pa sva morala startati po kavi s Kristijanom v Ajdovščini. In ni nama bilo žal, dobila sva tudi vipavski doping ob kavi.

Zgodovinska kolesarska pot, idilična za gravlerje in družinsko kolesarjenje

Kdor je ljubitelj slovenske zgodovine in ne samo kolesarjenja, bo ugotovil, da je ta krog eden najbolj zanimivih v Sloveniji. Če pa še niste bili v Vipavskem Križu, potem morate danes tja. Ajdovščina je, kot vemo, kolesarsko mesto, ki največkrat služi kot izhodišče za pobeg na Col in naprej ali čez Vipavo na Nanos, še najraje pa do Krasa in nazaj. Da bi kolesarili samo okoli Ajdovščine, vmes pa ob reki Vipavi in skozi kopico čudovitih vasi in naselij, se mi je zdelo še bolj zanimivo.

Vedel sem, da ima Vipavska dolina veliko makadamskih poti, vendar sem bil opozorjen, da niso vse namenjene kolesarjenju. Večina jih poteka po zasebnih zemljiščih, zato ne bi bilo prav, da bi kolesarje vabili na poti, kjer bi lastniki strigli z ušesi. Makadamkarski krog sva s prijateljem, ki ni samo kolesarski, začela na Goriški cesti 6. Tam je veliko parkirišče, ki je po besedah domačinov največkrat nezasedeno. Če bi bilo slučajno polno, je približno sto metrov naprej še eno večje parkirišče, tako da bo to, kar pravi kraj za izhodišče. Ko boste parkirali in se pripravili na vožnjo, boste opazili reko Hubelj in cesto, ki pelje proti njenemu toku. To je prava smer in izhodiščna točka.

Že po 100 metrih zavijete čez drevored proti obzidju mogočnega dvorca in ob čudovitem grajskem vrtu. Nadaljujete čez trg in po Gregorčičevi cesti. Po približno 800 metrih pridete do ozke makadamske poti, ki deluje, kot da je rezervirana za pešce, vendar ni, po njej lahko kolesarimo.

Odlična makadamska pot se vije 2,5 kilometra, nato pa se v naselju Čohi oziroma Lokavec znova priključi na asfalt. Na glavni cesti nekoliko nižje zavijete levo in nadaljujete po lokalni asfaltni cesti. Po približno petih kilometrih boste prišli do železniške proge. Tu pazite, da se usmerite proti Vipavskemu Križu, ki se že vidi na desni strani.

Križ, ki ga boste pomnili

Vipavski Križ je pravzaprav prvi vrhunec tega kroga. Ali pač ne, saj se s prijateljem nisva mogla odločiti, ali ni vas Slap vrhunec tega vodnika, ne samo tega kroga.

Vseeno velja: postanek v Vipavskem Križu je obvezen. Vzemite si čas za ogled vasi. Vipavski Križ sodi med zgodovinsko najzanimivejše kraje na Vipavskem. Mnogi ga imenujejo biser v srcu Vipavske doline. Je rojstni kraj Janeza Svetokriškega, prijatelj pa je bil tu že večkrat in me je podučil, kaj vse zamujam. Sprehodimo se skozi Vipavski Križ, nekoč najmanjše mesto v celotni Habsburški monarhiji.

Med kolesarjenjem se je prijatelj spremenil v turističnega vodiča. Konec koncev je bil nekoč stevardesa in mu je to očitno blizu. Govoril je zanimive zgodbe o Turkih, graščakih, Benečanih, Napoleonovih vojakih, Primožu Trubarju, Janezu Svetokriškem in celo Leonardu da Vinciju. Vsak od naštetih je pustil svoj delček zgodovine Vipavskega Križa. Bil je že v velikanski, 500 let stari originalni grajski kleti, iz katere izhajata avtohtoni vipavski vini zelen in pinela.

Nadaljujemo naprej, tam, kjer smo zavili v Vipavski Križ. Peljemo se skozi Male Žablje, čez reko Vipavo v Velike Žablje. Nato sledi znova odlična makadamska pot ob reki Vipavi. To je eden najlepših makadamskih odsekov, kar sem jih doživel na gravel kolesu. Na levi je Vipava, vse naokoli gozd, pod kolesi pa odlična makadamska podlaga. Ta makadamski sektor je dolg 4,6 kilometra. Sledijo Bačarji, nato pa še en makadamski sektor, dolg štiri kilometre, do Zavrha in naprej do drugega vrhunca kroga -vasi Slap.

Slap, dom malteških vitezov

Tu se zgodi nekaj nenavadnega: kolesar obmolknе. Čisto preveč romantike je za kolesarjenje s prijateljem. Bolje bi bilo, da bi bili z ženo, punco, partnerko oziroma osebo, do katere čutiš najbolj romantične vzgibe. Kolesarji smo redki romantiki, toda v Slapu in že prej v Vipavskem Križu se vsakdo omehča. Tudi tisti, ki nima samo na glavi čelade, ampak tudi na srcu. Zato naj ti, kolesar, kolesarka, prišepnem: sebi najdražjo osebo pelji najprej po tem krogu.

V Slapu si lahko ogledate marsikaj. Midva sva si ogledala Majerijo in tam spila kavo. Kaj pa drugega, če si s prijateljem na kolesarjenju? O Majeriji ne bom izgubljal besed. Tako ali tako mi ne boste verjeli. Majerija je drugo ime za vice. Skozi vas teče Slapenski potok, ki se izliva v Močilnik. Ta v Klopovščaku ustvarja slap, po katerem je vas tudi dobila ime. Cerkev sredi vasi je posvečena svetemu Matiji. Zgrajena je bila leta 1765, po mnenju nekaterih celo prej, saj o tem pričajo v kamen vklesani križi malteških vitezov, ki so se leta 1230 naselili na Slapu in Slapski grad pozidali, kot kaže napis na grajskih vratih.

Njegovi lastniki so bili tudi plemiči Zwegkhenburgi, baroni Flachenfeldi, Coronini-Crombergi, nazadnje pa Lanthieriji. Poleg cerkve so najbrž vitezi zgradili še eno cerkev, vendar so jo pozneje porušili Turki. Domačini so še posebej ponosni na to, da je bila na Slapu v času Kranjske dežele prva slovenska vinarska in sadjarska šola. Nahajala se je na posestvu, ki ga je tedanji lastnik, grof Karol Lanthieri, brezplačno odstopil deželi. Slap je zelo znan po skrbno negovanih vinogradih, ki ležijo južno in zahodno od vasi. O slastnih solzah vinogradov, ki jih tu pridelujejo, je pisal že Valvasor v znameniti Slavi vojvodine Kranjske.

Naprej v Vipavo

Od Majerije sva se vrnila v središče vasi in se spustila proti Vipavi čez Žoržev Kraj. Nato sledi most čez potok Močilnik. No, to ni navaden most. Most je leta 1803 sezidal mojster Anton Trošt, na njem pa je mogoče videti vgrajeno spominsko ploščo, napisano v bohoričici. Sem vam rekel, da je to krog za ljubitelje slovenske zgodovine? V Vipavi sva zavila mimo Vipavske kleti, kar je skoraj nujno, če si tam, in se v središču Vipave znova ustavila na hitri kavici. Pot naprej vodi skozi središče Vipave vse do igrišč ob vojašnici. Na parkirišču poiščem ozko makadamsko pot, ki pelje tik ob žični ograji vojašnice in naravnost proti Vrhpolju. To je odličen makadamski sektor, dolg 1,8 kilometra. Greh bi ga bilo ne najti in prevoziti.

V Vrhpolju iščemo smer proti Ajdovščini. Vmes so še Duplje in Gorenja vas, vendar nadaljujemo po glavni poti vse do ceste Vipava–Ajdovščina. Na križišču boste na desni strani videli čudovito in ogromno cerkev Marije Tolažnice žalostnih. Vendar ne zavijete proti njej, ampak naravnost čez cesto na makadamsko pot, ki pelje pod avtocesto. Od tu do Ajdovščine sledi 4,8 kilometra dolg makadamski sektor, ki ves čas poteka ob avtocesti. Čeprav so avtomobili ves čas na vaši desni, je pogled proti kraškemu robu na levi toliko bolj privlačen. Vmes se vrstijo njive in zaselki. In še ena zanimivost: ta makadamski sektor vas pripelje deset metrov od parkiranega avtomobila. Tako se krog zaključi na najboljši možni način.

Tudi za električna kolesa

Celoten krog je idealen tudi za kolesarje z električnimi kolesi. Drži pa tudi dejstvo, da polnilnice na poti nismo srečali. Zato je dobro, da se na 36-kilometrski krog odpravite z dovolj energije v bateriji in z nekaj časa za postanke. Kajti Vipavska dolina ni trasa, ki bi jo bilo vredno samo prevoziti. To je krog, na katerem se splača ustaviti, pogledati okoli sebe, spiti kavo, obiskati katero od zgodovinskih znamenitosti in se pustiti zapeljati makadamu.

Če bi morali iskati ime za slovenski gravel, bi bil »Gravel Vipavska dolina« pravzaprav zelo dober začetek.