Ko se po ozki cesti povzpnete na Barede nad Izolo, med suhozidi in terasami, ki jih je človek stoletja iztrgal kamniti istrski zemlji, se odpre pogled na oljčnike družine Adamič. Tam nastaja Ronkaldo, eno najbolj nagrajevanih slovenskih ekstra deviških oljčnih olj. Družina Adamič že desetletja neguje oljke in tradicijo. Miran in sin Martin sta dokaz, da se ljubezen do oljkarstva, vztrajnost in spoštovanje do zemlje lahko prelevijo v vrhunsko olje, ki osvaja najuglednejša svetovna ocenjevanja. A za bleščečimi medaljami in mednarodnimi priznanji ni zgodbe o hitrem uspehu. Je zgodba o dveh generacijah. O očetu, ki je oljkam posvetil življenje, in sinu, ki je sprva mislil, da bo šel povsem po drugi poti. »Kot otrok nisem imel posebnega veselja do oljk. Zdelo se mi je dolgočasno,« danes z nasmehom priznava Martin. Potem je prišel trenutek, ko je moral sprejeti odločitev med oljkarstvom in drugimi aktivnostmi. Oče ni več zmogel vsega sam, družinska tradicija pa je potrebovala naslednika.
Kot številni Istrani je Miran odraščal v času, ko so bile oljke del vsakdana, vendar ne nujno življenjsko poslanstvo. »Začelo se je iz zanimanja in spoštovanja do zemlje,« pripoveduje. Sprva je bilo le nekaj dreves in želja, da bi iz njih pridelal kakovostno domače olje. Toda radovednost je hitro prerasla v strast. Začel je obiskovati strokovna predavanja, spremljati razvoj oljkarstva v Italiji in drugod po Sredozemlju, preizkušati nove pristope pri pridelavi in širiti oljčnik.
Miran in Martin Adamič sta dokaz, da se ljubezen do oljkarstva, vztrajnost in spoštovanje do zemlje lahko prelevijo v vrhunsko olje.
»Ko enkrat začneš okušati res dobra olja in spoznaš, koliko znanja je skritega v eni sami kapljici, te potegne,« pravi. Iz nekaj dreves je nastal nasad, iz hobija resna dejavnost. Ko so začela prihajati prva priznanja, je vedel, da je na pravi poti. Nikoli pa ni želel rasti za vsako ceno. »Vedno me je bolj zanimala kakovost kot količina. Nisem sanjal o cisternah olja, ampak o tem, da bi ljudje rekli: to olje je res dobro.«
Na približno 3,4 hektarja zemljišč danes raste več sto oljk različnih sort. Vsaka sorta daje drugačen značaj, drugačno aromo in drugačno zgodbo v steklenici. Njihova olja redno osvajajo najvišja priznanja doma in v tujini. V zadnjih letih so slavili na ocenjevanjih od New Yorka do Abu Dabija, letos pa je olje Ronkaldo Maurino prejelo visoko priznanje na mednarodnem ocenjevanju v Atenah. Družina se je uvrstila tudi med najboljše ekološke pridelovalce na svetu, saj je bil Martin Adamič na prestižnem tekmovanju Premio BIOL v italijanskem Bariju uvrščen med deseterico najboljših ekoloških oljkarjev na svetu.
Skrivnost je, da mine čim manj časa od drevesa in stiskanja, pomembne pa so tudi mreže, zaboji, temperatura, čistoča posod in celo svetloba v prostoru, kjer olje hranijo.
Marsikdo si predstavlja oljkarstvo kot idilične sončne zahode med srebrnimi krošnjami oljk. Resnica je precej drugačna. »Danes ni več dovolj samo obrezovati in pobirati oljk,« pravi Miran. »Borimo se z divjadjo, podnebnimi spremembami, sušo, boleznimi in birokracijo.« Srne in divji prašiči lahko v nekaj nočeh uničijo mesece dela. Zato so ograje postale skoraj nujni del sodobnega oljkarstva.
Za bleščečimi medaljami in mednarodnimi priznanji ni zgodbe o hitrem uspehu.
Zaupanje
Poleg tega je njihova kmetija že petnajst let vključena v ekološko pridelavo. To pomeni več ročnega dela, več nadzora in manj bližnjic. »Ekološko kmetovanje ni modna muha. Je način razmišljanja,« pravi Miran. Veje po obrezovanju zmeljejo in vrnejo zemlji, uporabljajo naravna gnojila ter skrbijo, da ostane zemlja živa. Če bi morali izpostaviti eno samo skrivnost vrhunskega oljčnega olja, bi bila to hitrost pri obiranju. Strokovnjaki poudarjajo, da vsaka ura šteje in da manj časa, ki mine med drevesom in stiskanjem, bolj kakovostno bo olje. Pomembne so tudi mreže, zaboji, temperatura, čistoča posod in celo svetloba v prostoru, kjer olje hranijo.
Olja Ronkaldo redno osvajajo najvišja priznanja doma in v tujini.
»Olje je zelo občutljiv produkt. Če narediš napako v kateri koli fazi, se to pozna v okusu,« opozarja Martin. Dobro ekstra deviško olje mora biti sadežno, sveže, lahko nekoliko grenko in prijetno pikantno. Prav grenčina in pikantnost sta pogosto znak visoke vsebnosti zdravju koristnih antioksidantov.
Prav zaupanje je beseda, ki jo Miran največkrat poveže s svojim oljem. Kupci prihajajo iz Slovenije, Italije, Finske, Litve in številnih drugih držav. Mnogi se vračajo iz leta v leto. Ime njunega olja Ronkaldo ni izmišljeno. Gre za staro krajevno ime dela Izole, kjer stojijo njuni oljčniki. Tam raste družinska tradicija, ki se iz roda v rod pretaka z veliko ljubezni. Martin si želi, da bi lahko nekoč od oljkarstva tudi živel. Za zdaj kmetija še ni njegova edina zaposlitev, a prihodnost vidi med oljkami. Oče Miran pa najlepše trenutke še vedno najde v oljčniku. »Včasih samo sedim med oljkami, pogledam okoli sebe in spijem kozarec vina. To je moj mir. Moj košček raja.«
Borimo se z divjadjo, podnebnimi spremembami, sušo, boleznimi in birokracijo.
E-prijavnica za sodelovanje v nagradni igri
