Danes si Pirana brez Tartinija skoraj ni mogoče predstavljati. Turisti se fotografirajo ob bronastem violinistu, ki z rahlim priklonom že 130 let pozdravlja domačine in obiskovalce. Toda leta 1896 ta spomenik ni bil le umetniško delo, temveč tudi simbol ponosa celotne Istre in razlog za eno največjih slavij v zgodovini mesta. Zamisel za postavitev spomenika se je rodila že leta 1888, ko so se Pirančani začeli pripravljati na 200. obletnico rojstva svojega najslavnejšega rojaka Giuseppeja Tartinija (Piran, 8. april 1692–Padova, 26. februar 1770). Takratni župan Domenico Fragiacomo je ustanovil poseben odbor 15 uglednih meščanov, kmalu pa so se jim pridružili še predstavniki 19 istrskih mest. Želeli so postaviti spomenik glasbeniku evropskega formata.
Denar so zbirali na vse mogoče načine. Prispevali so meščani, občine po Istri, pomoč je prišla celo z Dunaja in Benetk. Organizirali so dobrodelno prodajo umetniških del. Spomenik tako ni nastal po zaslugi enega mecena, temveč zaradi množice ljudi, ki so verjeli, da si Tartini zasluži trajen poklon.
Združil Istro
Ko je bilo jasno, da bo projekt uresničen, so poiskali najboljšega umetnika. Izbran je bil ugleden beneški kipar Antonio Dal Zotto (Benetke, 1841–Benetke, 1918), profesor beneške akademije in eden največjih mojstrov svojega časa. Prebral je vse, kar je našel o Tartiniju, proučil njegove portrete in značaj ter želel ustvariti kip človeka, ne le slavnega glasbenika. Na koncu je nastala ena njegovih najboljših stvaritev. Tartini je upodobljen kot virtuoz, ki se po odigrani skladbi skoraj neopazno priklanja občinstvu. V desnici drži lok, leva roka počiva na violini, obraz pa izraža zbranost in notranji mir. Kritiki so delo razglasili za vrhunec Dal Zottovega ustvarjanja.
2. AVGUSTA
1896 je napočil veliki dan.
Tartinijeva okoli 300 let stara violina, ki je bila izdelana v znani delavnici Nicole Amatija v Bologni. Foto: Janez Mužič
A ko je bil kip dokončan, ga niso mogli takoj postaviti. Medtem so v Piranu zasuli stari mandrač, nekdanje notranje pristanišče, iz katerega je nastal današnji Tartinijev trg. Prav Dal Zotto je med ponovnim obiskom mesta določil končno lokacijo spomenika. Kip ne stoji na sredini trga, temveč v skrbno izbranem prostoru med mestno hišo in osjo zvonika cerkve sv. Jurija, zaradi česar še danes deluje, kot da vlada celotnemu mestu.
Drugega avgusta 1896 napočil veliki dan. V mesto je po morju priplulo več tisoč obiskovalcev iz Istre, Trsta, Dalmacije in Benečije. Takrat še ni bilo železniške proge parenzane, cestne povezave pa so bile skromne, zato so ladje ves dan dovažale goste. Ocenjujejo, da se je na trgu zbralo skoraj 5000 ljudi, nekateri viri omenjajo celo 10.000 obiskovalcev. Hiše so krasili zastave in zelenje, izložbe trgovin so okrasili s Tartinijevimi portreti, mestne oblasti pa so pripravile natančen protokol za sprejem številnih delegacij. Po arhivskih zapisih se je na slovesnost odzvalo kar 35 občin in mest iz Istre ter sosednjih dežel, ki so v Piran poslale svoje predstavnike z zastavami in godbami. Mesto je za en dan postalo kulturna prestolnica severnega Jadrana.
Poseben pečat je dogodku dalo dejstvo, da ni šlo le za piranski praznik. Tartinija so takrat dojemali kot skupno istrsko osebnost, zato je na kamnitem podstavku še danes vklesan napis A Giuseppe Tartini, l'Istria – Giuseppeju Tartiniju, Istra. Spomenik ni le poklon velikemu violinistu, temveč tudi simbolizira povezanost ljudi, ki jih je združevala skupna kulturna dediščina.
Mesto je za en dan postalo kulturna prestolnica severnega Jadrana.
Skrito posvetilo
O veličastnosti dogodka pričajo številne fotografije, ki so jih posneli tedanji mojstri fotografije Alfredo Pettener, Emilio Rendich, Lorenzo Novak in drugi. Malo evropskih mest se lahko pohvali, da je bilo odkritje enega samega spomenika tako temeljito dokumentirano in tako množično obiskano. Slovesnost je trajala ves dan. Združeni mestni orkestri so izvedli himno skladatelja Antonia Smareglie, trg je bil slavnostno okrašen, zvečer pa je nebo nad Piranom razsvetlil ognjemet.
Trg je preplavila množica obiskovalcev iz vse Istre in Dalmacije. Vir: Pomorski muzej
Spomenik skriva tudi ganljivo zgodbo. Med restavratorskimi deli leta 2016 so strokovnjaki s 3D-skeniranjem na robu violine odkrili napis, ki ga več kot stoletje ni opazil nihče. Kipar Antonio Dal Zotto je vanj skril posvetilo svoji prezgodaj umrli ženi Idi Lessiach, ki mu je med ustvarjanjem stala ob strani. Ljubezensko sporočilo je ostalo skrito kar 120 let. Bronasti Tartini je skozi desetletja večkrat ostal brez violinskega loka, saj so ga vandali večkrat odlomili in ukradli. Letos pa je ob jubileju dobil novo, zgodovinsko pravilno izdelano baročno različico, kakršno je Tartini uporabljal tudi sam.
Prav 2. avgusta letos je Piran znova oživel v duhu leta 1896, ko je dobil spomenik. Slavnost je seveda potekala na trgu z vrhuncem projekta Tartini 130. Sto trideset let po največjem prazniku v zgodovini Pirana je mesto tako znova dokazalo, da Tartini ni le bronasti kip na trgu. Je zgodba o mestu, ki zna ceniti umetnost, in o človeku in njegovi glasbi, ki še vedno povezuje ljudi z vseh koncev Istre. Janez Mužič
