Sta bila Cres in Lošinj nekoč slovenska?

Poleti se na otok Lošinj odpravi na tisoče Slovencev. Po podatkih Turistične skupnosti mesta Mali Lošinj sodimo med najzvestejše in najštevilnejše goste. Že nekaj desetletij si prvo ali drugo mesto izmenjujemo z Nemci, Avstrijci ali Italijani. Med kopanjem v katerem od slikovitih zalivov ali raziskovanjem tega z borovci poraslega otoka pa se kdaj pa kdaj razvname tudi razprava o tem, ali je bil nekoč res slovenski.

Kot dokaz zagovornikov, da je res bil naš, se skoraj vedno pojavi znameniti Kozlerjev zemljevid, na katerem sta med območji slovenskega narodnega prostora prikazana tudi Cres in Lošinj. Mnogi so zato prepričani, da sta bila otoka nekoč del Slovenije, med njimi je tudi prvak SNS Zmago Jelinčič Plemeniti, ki že vrsto let opozarja na Kozlerjev zemljevid kot na dokaz, da je bil slovenski zgodovinski prostor precej obsežnejši od meja današnje države. V razpravah o meji s Hrvaško je večkrat trdil, da zemljevid kaže tudi Istro ter kvarnerske otoke, med njimi Cres in Lošinj, zato po njegovem mnenju ni mogoče prezreti njihove povezanosti s slovenskim zgodovinskim prostorom.

Vrnimo se v sredino 19. stoletja. Takrat je pravnik, gospodarstvenik in kartograf Peter Kozler izdelal Zemljevid slovenske dežele in pokrajin, prvi zemljevid, ki je na enem mestu prikazal območje slovenskega narodnega gibanja. Na njem sta vidna tudi oba otoka. Zemljevid je nastajal v času pomladi narodov in programa Zedinjene Slovenije, zato ni navaden geografski, ampak tudi nekoliko političen zemljevid. A Kozler na zemljevidu ni risal državnih meja, ampak je želel prikazati slovenski narodni prostor znotraj Habsburške monarhije. Pri tem je pogosto uporabljal tedanje upravne enote, ki niso vedno sovpadale z narodnostno sestavo prebivalstva. Zato sama prisotnost Cresa in Lošinja na zemljevidu še ne pomeni, da ju je imel za slovenska otoka. Na to kaže tudi poznejša različica zemljevida, na kateri je Kozler posebej označil slovensko etnično oziroma jezikovno mejo. Ta večine Cresa in Lošinja ne vključuje. Če bi kartograf menil, da sta otoka del slovenskega etničnega prostora, bi ju vključil tudi v to označeno območje.

Cerkvena razdelitev

Odgovor na vprašanje, zakaj nekateri še sedaj verjamejo, da sta bila Cres in Lošinj nekoč naša, se skriva še precej dlje v zgodovini – v organiziranosti Rimskokatoliške cerkve srednjega veka. Velik del današnje Slovenije je bil stoletja podrejen Oglejskemu patriarhatu, ozemlju pod cerkveno in posvetno oblastjo patriarhov iz Ogleja, ki je poleg slovenskih dežel obsegalo tudi velik del severnega Jadrana. Med škofijami, ki so spadale pod Oglej, je bila tudi Osorska škofija, ki je obsegala Cres, Lošinj in okoliške otoke. To seveda ni pomenilo, da so bili ti kraji slovenski, ampak le, da so bili stoletja del iste cerkvene metropolije kot velik del današnje Slovenije. Prav ta zgodovinska povezanost je pozneje ustvarila občutek, da so bili otoki nekako povezani tudi s Slovenci.

Takšno dojemanje so krepili tudi slovenski časopisi in učbeniki z začetka 20. stoletja. V njih so bili Cres, Lošinj in drugi kvarnerski otoki pogosto predstavljeni v okviru poglavij o skupnem Primorskem in severnem Jadranu. Lošinja sicer niso imenovali slovenski otok, je bil pa del prostora, ki so ga Slovenci doživljali kot del skupnega severnojadranskega sveta. Ne nazadnje je na otoku službovalo tudi veliko Slovencev, od duhovnikov, do učiteljev in pomorcev. Zgodovinska stroka je torej enotna: Lošinj nikoli ni bil del slovenske države niti ni bil del slovenskega ozemlja. Je pa res, da Slovenijo in ta kvarnerski otok druži skupna zgodovina in povezanost, ki se potrjuje tudi v teh časih, ko je Lošinj eden najbolj priljubljenih hrvaških otokov med Slovenci.