Bolje priznati kot zanikati

Se vam je že zgodilo, da ste v prostor vstopili z odprto zadrgo na hlačah ali pa se iz toaletnih prostorov vrnili s krilom, zataknjenim v spodnjicah? Morda ste se veselo pogovarjali z nekom, ne da bi vedeli, da vsem na ogled postavljate, kaj ste imeli za obed – med zobmi vam je ostal zataknjen košček solate. Vsi smo kdaj na svoji koži doživeli in preživeli podobno neprijetne trenutke. Ko se nam zgodijo, nas je od zadrege tako sram, da bi se najraje vdrli v zemljo.

Zadrega je neprijeten občutek, ki nas spreleti, ko storimo nekaj, česar nas je sram ali za kar mislimo, da bo v očeh drugih videti nič kaj prijetno oziroma slabo, najmanj poroga, če ne kar zgražanja vredno. Nerodno nam je in od silne zagate kar ne vemo, kaj bi storili. Smo nervozni, obliva nas rdečica, občutek imamo, da vsi gledajo v nas. A še tako hude zadrege prej ali slej minejo in čez čas se jih, vsaj večine, spominjamo z nasmeškom na obrazu, morda si celo privoščimo šalo na svoj račun in kdaj v prijateljskem krogu obudimo spomin na dogodivščino, ko smo se znašli v posmeha vrednih škripcih.

Četudi so nerodni trenutki bolj ali manj nepredvidljivi, se lahko na nje tudi pripravimo, menijo novodobni dušeslovci. V nadaljevanju vam nizamo nekaj njihovih nasvetov, kako se spoprijeti z zadrego oziroma se znajti vsakič, ko se nehote osmešimo pred drugimi. Z njihovo pomočjo si boste povrnili samozavest in hodili naokrog z dvignjeno glavo.

Pravilo, ne izjema

Pri premagovanju zadrege vam lahko pomaga zavedanje, da niste ne prvi ne zadnji človek, ki se je znašel v nerodnih okoliščinah. Ljudje se spotaknejo in padajo, pozabijo, kako je komu ime ali kako se piše, na obletnice poroke, rojstne dneve in obletnice drugih silno prelomnih dogodkov, napačno izgovorijo besede, se osmešijo na tisoč različnih načinov. Občutkom zadrege se ne more izogniti nihče, pa naj ima za seboj še toliko tečajev lepega vedenja in javnega nastopanja. Tudi vi ste se kdaj prav iz srca nasmejali tujim nerodnostim, mar ne? Čeprav vam nemara ni do smeha, se opomnite, da je vaša izkušnja pravilo, ne izjema, nasmejte se svoji nerodnosti in pojdite naprej.

Bodite pozorni na notranji dialog: si govorite bedak, zmeraj vse pokvariš, za nobeno rabo nisi? Nikar. Uporabite pravi čas: zdaj se vam je zalomilo, pa kaj potem, nikar ne posplošujte, da vam bo odslej pa vse šlo narobe, saj je verjetnost, da tudi res bo, kajti moči avtosugestije ne gre podcenjevati.

Zmernost v opravičilu

Spomnite se drugih neprijetnih dogodkov, ki ste jih doživeli sami ali pa so jih ljudje, ki jih poznate, in ste za njih slišali. Tako boste preusmerili svojo pozornost, opomnili pa se boste tudi na to, da sčasoma še tako huda zadrega mine. Kako že? Niste ne prvi ne zadnji.

Nekajkrat globoko vdihnite in ne pozabite enako globoko izdihniti! Vzemite si čas, da se umirite. Tako se boste izognili temu, da bi dejali ali naredili kaj, s čimer bi si izkopali še večjo jamo, iz katere bi se še težje izkopali. Dovolite si vzeti trenutek, da sestavite konec s koncem in se pomaknete naprej od sramote. Kratko in jedrnato opravičilo, če menite, da je potrebno, je utemeljeno, vse, kar je več, pa je pretiravanje in bo izkušnjo naredilo samo še bolj neprijetno za vas in vse vpletene. Nobene potrebe ni, da se na dolgo in široko opravičujete in celo razlagate, zakaj se vam je pravkar zalomilo. V mislih in dejanjih se povrnite v trenutek pred zagato, nadaljujte tisto, kar ste imeli namen narediti, preden ste se osmešili.

Pridružite se

Če se vam smeje že vsa bližnja in daljna okolica, ne omahujte in se pridružite. Na koncu koncev je smeh nalezljiv, mar ne, pa še pol zdravja je. Smejte se svoji nerodnosti, ne brijte pa norca iz sebe vsevprek, češ, zmeraj ste neroda, bedak itn. Se pa opomnite, da se najverjetneje neprijetno ne počutite le vi, ampak tudi vsi, ki so priče vaši nerodnosti. Saj veste, kako je vam, ko ste vi v vlogi priče. Bruhnili bi v smeh, a nočete nikogar prizadeti. Če se smeje tudi on, odleže obema.

Morda si kdaj razbijate glavo, kako oziroma ali sploh naj svojemu nadrejenemu ali komu drugemu, ki ga spoštujete, poveste, da hodi z odprto zadrgo po svetu ali koščkom špinače med zobmi. Drugim se godi podobno. In če so že zmogli narediti ta prvi korak proti vam, jim olajšajte izkušnjo, s kratkim opravičilom, smehom sprostite napetost. Tudi v očeh drugih se boste pokazali kot človek, ki se zna nasmejati na svoj račun in ne ustvarja panike po nepotrebnem.

Brez 
zganjanja cirkusa

Izkoristite spodrsljaj sebi v prid in prvi spregovorite o nerodnosti, začinite misli s kančkom humorja. Če ste padli s stola, zgrmeli na tla, kolikor ste dolgi in široki, se lahko pošalite, da ste sam svoj kaskader. Nikar pa se na vse kriplje ne trudite, da bi ne priznali nerodnosti, ki so ji bili vsi priča. Ne poskušajte se pretvarjati, češ, nič se ni zgodilo. Časa ne morete zavrteti nazaj. Zgodilo se je, pika, pa kaj potem, odločilno je, da ni konec sveta in da morate od tod naprej nekaj narediti. Vsa silna želja, da se ne bi zgodilo, ne more izbrisati spodrsljaja, kvečjemu razpihuje zadrego.

Ne naredite cirkusa. Ne branite se, ne kričite, ne bežite, ne razjočite se pred vsemi. Večjo dramo boste naredili, bolj si bodo drugi zapomnili dogodek. Če se boste odzvali karseda sproščeno, se bodo podobno odzvali tudi drugi.

Popravite napako

Ste drugo ženo svojega prijatelja poklicali po imenu njegove prve, od katere se je razvezal, morda ste bili ostri do nekoga, ki je pravkar, ne da bi vedeli, za vašim hrbtom? Priznajte sebi in drugim, kaj ste storili. Če ste komu storili krivico, ga užalili, se napaki primerno opravičite in pojdite naprej. Premlevanje o tem, kaj se je pravkar zgodilo, prav tedaj, ko se je, kvečjemu poglablja zagato, ne odpravlja. Za vse vpletene.

Pojdite naprej

Po neprijetnosti si ne pozabite okrepiti načete samozavesti. Občutek zadrege je zgolj začasno stanje duha. Spomnite se na trenutke, ko ste se počutili izrazito samozavestne, močne, uspešne. Naredite seznam svojih vrlin, sposobnosti in spretnosti. Ne bodite skromni. Naštejte vse, kar vam pride na misel, četudi določenih nikoli ne bi izrekli na glas. Večkrat ga preberite. Naj vas opomni na to, da ste veliko več kot človek, ki se mu je zgodil spodrsljaj.

Spremljajte tok svojih misli. Kakšna sporočila si vsakodnevno pošiljate? Ali sami sebe zabijate v tla, si govorite, da ste neumni, grdi, neuspešni, nekoristni? Raje razmislite o tem, kaj vam je na sebi všeč, na kaj ste ponosni. Pozitivne trditve si ponavljajte vsak dan. Tako se boste tudi lažje spoprijeli z neprijetnimi okoliščinami.

Na dogodek poglejte z razdalje, z drugih zornih kotov. Četudi se počutite tako slabo, da se najraje nikoli več ne bi pokazali v javnosti, se zavedajte, da bo večina dogodek, zaradi katerega bi se najraje vdrli v zemljo, pozabila, preden boste nehali zardevati. Tudi vaš spomin je razmeroma kratek, ko gre za druge, mar ne?

Ko se vam zgodi kaj neprijetnega, je to težko pozabiti. Zato tisti dan počnite kaj, kar vas bo sprostilo, preusmerilo vašo pozornost na kaj bolj prijetnega kot pa razmišljanje o svojem spodrsljaju. Denimo branje, gledanje televizije, ukvarjanje s priljubljenim konjičkom, poslušanje glasbe itn.

Iz vsake izkušnje, tudi spodrsljaja, se lahko izcimi kaj dobrega, če si dovolite. Ko bo vse najhujše minilo, razmislite o tem, ali bi se lahko v prihodnosti podobnim napakam ognili. Ste se spotaknili in gromko pristali na tleh pred nogami nekoga, ki vam je všeč in vam je veliko do tega, da bi nanj naredili čim boljši vtis? Hm. Morda je dobrodošlo, da ne nosite visokih petk, dokler se ne utrdite v hoji z njimi. In da, ne govorite komu o kom tretjem nekaj, česar ne bi bili pripravljeni povedati tudi temu tretjemu v obraz, pa ne samo zaradi tega, ker se prav ta lahko znajde za vašim hrbtom, ko ga obrekujete. Bi hoteli, da kdo tako počne za vašim hrbtom? Kakor koli, poskušajte iz izkušnje izvleči čim več življenjskih učnih lekcij. In ne pozabite, nihče ni popoln, živimo, da bi spoznali, iz kakšnega testa pravzaprav smo in kako se lahko izboljšamo.