Dolgočasno povprečje sivih miši?

Do sive lahko z mešanjem barv pridemo po dveh povsem različnih poteh. Težko oprijemljive odtenke, ki pa vendarle imajo neki zamolkel ton, v katerem slutimo prisotnost mavričnih barv, dobimo tako, da zmešamo osnovno barvo z njej komplementarno. Sivo rjavo dobimo, ko zmešamo rdečo in zeleno, sivo zelenkasto z rumeno in vijolično, sivo modro, ki jo imenujemo tudi topla siva, pa z mešanjem modre in oranžne. Tako dobljeni sivi odtenki po navadi niso priljubljeni, saj jih ne odlikuje ne jasnina ne lesk, so pa zaželeni tam, kjer je namen nekaj z barvo skriti, kamuflirati, maskirati, predvsem v vojski, denimo za barve uniform, šotorov ipd. Sivo barvo z jasnino in leskom pa dobimo, ko v različnih razmerjih mešamo črno in belo. Tudi cela paleta takšnih sivih odtenkov, čeprav jih v vsakdanjem življenju pogosteje srečujemo, je pri srcu zgolj redkim ljudem, najbrž tudi zaradi tega, kaj ljudem prinaša nekaj, kar je v naravi obarvano sivo, pa tudi, kakšen pomen nasploh pripisujejo tej barvi. Sivo je turobno zimsko nebo, tudi nevihtni oblaki in neurno morje, ki sejejo uničenje in nemara strežejo po življenju, so takšni, pa puste skale, kjer nič ne raste. V nemščini, na primer, beseda za sivo barvo, grau, izvira iz starega germanskega izraza griseus, ki pomeni majhen, nepomemben, tudi siromašen.

V slikarstvu se je uveljavila tehnika ustvarjanja v enem barvnem odtenku, zlasti sivem, imenovana grisaille. Slikanje v barvah smrti, kot ga tudi imenujemo, se je pojavilo v poznem srednjem veku, ko so začeli nekateri cerkveni redovi pri notranji poslikavi hramov preganjati mavrične barve. Za mojstrovine v tehniki grisaille se zdi, kot bi bile izklesane iz kamna, ne pa naslikane. Giotto, ki je v tej tehniki upodobil sedem smrtnih grehov, je menda dejal, da izbira ni naključna, kajti siva je barva zla. Konec 19. in v začetku 20. stoletja je k razmahu te tehnike v umetnosti pripomogel Friedrich Wilhelm Ostwald (1853–1932), kemik, ki je za svoje dosežke prejel tudi Nobelovo nagrado, in ljubiteljski slikar. Spoznal je namreč, da ima prav vsaka barva tudi pripadajočo sivo različico. Njegova odkritja so vplivala zlasti na ustvarjanje umetnikov nizozemske skupine De Stijl, med njimi na Pieta Mondriana.

Dolgočasno povprečje sivih miši

Že nemški pisatelj, pesnik, dramatik, politik, znanstvenik in filozof Johann Wolfgang von Goethe (1749–1832) je o sivi barvi zapisal: Črno in belo, brez trohice življenja, se meša v zahrbtno sivo. Zaradi tega se ne smemo čuditi, da siva barva ljudem ponazarja megleno, neotipljivo, nedoločeno, povprečno, dolgočasno, brezživljenjsko, brezkrvno, nečisto. Siva je tesno povezana s slabim vremenom – od neprijetne sivine megle do temačne, grozeče sivine neurnih oblakov –, starostjo in usihanjem življenja pa tudi staromodnostjo, starokopitnostjo.

Kdor je siv, ni nujno, da si je oprtal šest križev in več, morda je samo povprečen, siva miš, ki v ničemer ne izstopa, ne v dobrem, ne v slabem. Nekdo, ki ga izbrišemo iz spomina, preden si ga sploh dobro vtisnemo vanj. Siva je tudi sinonim za bedo, siromaštvo, a tudi za asketskost in skromnost. Po antični mitologiji so duhovi mrtvih sivi, živijo pa v meglenem kraljestvu senc podzemnega sveta. Barvo skal povezujemo tudi s srhom in grozo, kajti obraz močno prestrašenega človeka postane pepelnato siv. Po psiholoških raziskavah je siva nasprotje oranžne, ki ponazarja b r e z m e j n o življenjsko radost. Je barva tesnobe, potrtosti, melanholije, žalosti, pomanjkanja življenjske volje in iskrivosti. Barva skal pomeni povprečnost, označuje nekoga, ki se vedno znova prilagaja večini in se zlije z njo do neprepoznavnosti. Težko najdemo človeka, ki bi barvo pepela izbral za svojo najljubšo. Če že, se izpostavlja nevarnosti, da ga bodo imeli ljudje za dolgočasneža, če ne tudi starokopitneža. Kdor pri izbiri oblačil in notranji opremi bivalnih in delovnih prostorov vseeno pogosto posega po njej, naj bi se vprašal, ali se boji izstopati, pa se zaradi tega predstavlja kot brezbarvnež, povprečna siva miš.

Malokdo barvo pepela izbere za svojo najljubšo

Zaviti se v odtenke betona od pet do glave ni privlačno, lahko je kvečjemu koristno, če ne želite vzbujati pozornosti. Hladna barva pa je lahko prav elegantna, če jo kombiniramo z drugimi, na primer srebrno, modro ali črno. Pri opremljanju bivalnih in delovnih prostorov sivo svetujejo le kot dodatek, ne kot prevladujočo barvo. Kot barva opleska je primerna samo v primeru, ko gre res za svetlo, pastelno barvo, pa še tedaj je lahko precej duhomorna, če je ne poživimo z zavesami idr. živahnih barv.

V barvni terapiji sive načeloma ne uporabljamo. Zdravilci meditacijo na njo kdaj pa kdaj svetujejo ljudem, ki so zelo živahni, nagnjeni k zaletavosti in spremenljivosti ter želijo v svoje življenje vključiti več trdnosti. V tem primeru si v meditativni drži – sede ali leže, pomembno je, da je hrbtenica vzravnana, telesni položaj pa dovolj udoben, da v njem vztrajamo, dokler traja meditacija – pred zaprtimi očmi zamislimo sive skale, ki kljubujejo vremenskim neprilikam, se zelo počasi preoblikujejo, ko voda ali veter brusi njihovo ostrino. Ko je predstava jasna, odpremo oči in se razgledamo, kaj je v prostoru, v katerem smo, sivega. Nam siva polica, kamnite plošče na terasi ipd. vzbujajo enako trdnost? Lahko poskušamo tudi v mislih na svetu, ki nas obdaja, izbrisati vse sivo. Kaj bi manjkalo nekemu poslopju, če na njem ne bi bilo nič sivega? Bi ostalo brez temeljev in nosilnih stebrov, zaradi tega pa bi se tudi porušilo?