Energijska komunikacija je naš način bivanja

Mag. Tjaša Ravnikar, umologinja in krizna menedžerka odnosov, deluje na področju medicine misli. Hkrati je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju otrok, mladih in odraslih, z nami pa je spregovorila o veliko različnih temah, saj v prihodnosti pripravlja predavanja o nezvestobi, moči naših možganov, manifestaciji, celo astro nategih in drugih manipulacijah ter o partnerstvu.

Na trgu, ki je glede tega slabo reguliran, je veliko samooklicanih mentorjev, coachev, celo terapevtov. Kako lahko prepoznamo tiste, ki si zaslužijo naše zaupanje?

Res je veliko samooklicanih in najdemo jih na vseh področjih. V tej evforiji, da je vse pomembno in celo enako pomembno, smo zamešali in izenačili to, da je enkratna izkušnja posameznika enakovredna znanju in sposobnosti nekoga, ki izkušnje pri sebi in pri drugih multiplicira. Enkratna izkušnja morda lahko kje in kdaj (če jo delimo) pride prav, največkrat pa ne. Prepoznavanje, ki ga omenjate, ne bi moglo biti bolj preprosto. Ne iščimo pripovedovalcev zgodb in kot že omenjeno lastne izkušnje, temveč se zgledujmo po tistih, ki imajo točno tisto področje življenja (ali več njih), na katerem imamo kake težave, ultimativno urejeno.

Opozarjate na to, da se znanje ne krepi le navzgor, ampak se tudi širi. Kaj to pomeni in kako je to pri vas v praksi, kako ste vi širili svoje znanje?

Včasih je pomembno stremeti k znanju, ki se širi navzgor, in ne postajamo nujno pametnejši, če ga v nedogled nabiramo v širino. Ko je preveč znanja v širino, oprostite za čudno primerjavo, se iz dreka dela drisko. To pomeni, da združujte znanje z več področij v smiselne koncepte, spajajte jih. To je vrv, po kateri lahko plezamo. Če karikiram: še enajsta prebrana knjiga na isto temo vam ne bo pomagala.

Močno nas določajo tudi odnosi, ki na neki način oblikujejo našo osebnost. To se ne konča z vstopom v odraslost, saj se tudi v odrasli dobi odnosi spreminjajo. Zakaj se je tega pomembno zavedati?

Odnosi so edini, ki nas določajo, in edini oblikujejo našo osebnost. Od začetka do konca. To vključuje naš odnos do katerega koli drugega živega bitja ali stvari, pozneje tudi do samega sebe. Gre pa za to, da so starši najpomembnejši drugi, ki nas oblikujejo, saj so enostavno tisti, ob komer se nam ustvarjajo in oblikujejo prve, osnovne mape in programi v našem umu. Spreminjamo se, dokler imamo odnose, posledično se tudi spreminjajo odnosi in spet odnosi spreminjajo nas nazaj. Zakaj se je tega pomembno zavedati? Recimo, da zato, da ne bomo vsak dan vsi bežali po dve uri meditirat v shrambo.

Pogosto rečemo, da starši oblikujejo otroke, tudi otroci močno oblikujejo starše. Kako se sploh učinkovito pripraviti na ta odnos?

Starši otroke učijo in jih oblikujejo in, enako, otroci starše učijo in jih oblikujejo nazaj. Pri tem pa se v praksi velikokrat pozablja, da so starši tisti, ki bi morali biti »odrasli« in temu primerno odgovorni. Otroke imamo prav zato, da nas učijo, in na ta odnos se ne gre pripraviti. Če sem lahko malo provokativna, kot se ne morete pripraviti na prvi seks. Lahko si ga želite, lahko o njem sanjarite, kako pa bo v resnici, je odvisno samo od vaše prilagodljive domišljije. Pomembno je, da tudi v vlogi matere ali očeta ne segamo po nečimrnosti in si ne dajemo samoocen, kako dober starš smo. Ko bo čas, nam bodo to povedali otroci sami.

Mag. Tjaša Ravnikar, umologinja in krizna menedžerka odnosov FOTO: Umologija

Kot mediatorka opozarjate tudi na pomembnost razumevanja energijske komunikacije. Kako jo zaznavate, česa se lahko pri tem še naučimo?

Energijska komunikacija je kraljica komunikacije. Je nekaj najbolj osnovnega in krovnega, kar premoremo. Žal se o njej še ne ve veliko, za to nevednost pa ni več izgovora. Danes jo opredeljujejo že oprijemljiva dejstva in merjeni dokazi. Hkrati to ni nekaj, kar bi bilo zunaj nas in bi se tega morali na suho učiti, temveč je to naš način bivanja, v katerem se moramo izuriti in ki ga zaradi splošne zapackanosti vsak dan spregledamo in povozimo. Ključ je torej v odstranjevanju balasta in prepoznavanju naravnih danosti človeka. Ne da bi usvojili osnove, smo zabredli pregloboko in tako se danes prej ukvarjamo s tem, kdo ima rdeče čevlje, kdo se je prijel za nos, zakaj si je nanesla rdečo šminko in kdo je obrnil pogled v desno, namesto da bi raje ugotavljali, čigava bližina nas vznemirja in čigava gladi. Je pa izziv predvsem prodreti k ljudem z omenjenim znanjem. Sama beseda komunikacija je namreč že tako zlorabljena in zlajnana, da je ljudem njena omemba odveč ali pa menijo, da o njej že vse vedo.

Kaj lahko naredimo, da bi se bolje razumeli, da bi drug drugemu znali prisluhniti, da se ne bi obračali stran, da bi premagali zamere?

Predstavljam si, da bi na podlagi tega vprašanja marsikdo govoril o strpnosti, ljubezni, sočutju, razumevanju ipd. Jaz pa pravim, da s trenutkom, ko človek dojame, kako deluje njegov um in celosten ustroj, odpadejo vse nejasnosti in veliko vprašanj. Bolj ko se spoznavamo, bolj je vse samo še stvar individualnih strategij, pri čemer si velja zapomniti, da je najprej treba zgraditi (za)se(be), potem pa lahko to delimo z drugimi.