Fekalije z Velike planine pristanejo v pitni vodi Kamničanov

Gorski izviri, potoki in jezera pogosto veljajo za čista, skoraj nedotaknjena okolja, v resnici pa so občutljivi sistemi, na katere vplivajo številne spremembe v okolju. Če hočemo imeti kakovostno pitno vodo, bo treba z gorskimi vodnimi telesi bolje ravnati, saj tisto, kar se zgodi v gorah, ne ostane le tam. Kemijsko in mikrobiološko stanje gorskih vodnih virov v Sloveniji je slabo. »Marsikaj, kar se dogaja pri nas v hribih, lahko opišemo kot tako imenovane vodne zločine,« je na okrogli mizi, ki jo je organiziralo društvo za varstvo Alp Cipra Slovenija, poudaril zaslužni profesor biotehniške fakultete Mihael Jožef Toman.

»Vode v gorskem in sredogorskem svetu imajo posebne poti, ki jih v večini primerov ne poznamo. Zavemo se jih šele, ko se na nekem območju zgodi onesnaženje in se sprašujemo, od kod je prišlo,« je dejal Toman. Točkovno onesnaževanje je po njegovih besedah še mogoče reševati – a težava je, da ga ne –, ne moremo pa reševati disperznega onesnaževanja, ki ga je vse več. Povzročajo ga pohodništvo, (množični) turizem, motorizacija, pašništvo … Slovenija je bogata z vodami, ne naredimo pa nič za njihovo kakovost, je bil kritičen Toman, ki meni, da nimamo pravega odnosa do vode – strateške dobrine –, prav zaradi bogastva z njo. Strategija reševanja Blejskega jezera je bila narejena leta 1952, na prvem mestu je bilo zgraditi kanalizacijski sistem, a še danes ne zajema celotnega območja blejske kotline, je navedel en primer.

Kot drugi primer je omenil Bohinjsko jezero, v katerem so se lani poleti razrasle cianobakterije – to je sovpadlo s smrtjo več psov, ki naj s cianobakterijami sicer ne bi bile povezane. Razrast zelene gošče Toman pripisuje neurejeni kanalizaciji. »Vsakovrstna voda, tudi od vikendov v Ukancu, ki jih je prek sto, je kapljala v jezero desetletja. Ampak zadnja kapljica vedno prelije kozarec in zdaj se vsi čudimo, kaj se dogaja z Bohinjskim jezerom,« ki je po njegovih besedah v katastrofičnem stanju. Posebej kritičen je do turizma – tako množičnega kot butičnega – in smučanja. Vpliv slednjega – zlasti umetnega zasneževanja, pri katerem se uporabljajo umetna gnojila –, prvi čuti naravni rezervat Zelenci, ki je izvir Save Dolinke.

Vpliv smučišč, zlasti umetnega zasneževanja, pri katerem se uporabljajo umetna gnojila, čuti tudi naravni rezervat Zelenci, kjer je izvir Save Dolinke. FOTO: Marko Feist

Fekalije z Velike planine končajo v vodi Kamničanov 

Uničujoč vpliv množičnega turizma in intenzifikacije živinoreje na gorske podzemne in izvirske vode je s primerom Velike planine ponazorila Marjeta Keršič Svetel, poznavalka naravne in kulturne dediščine gorskega prostora in pristopov k njenemu varovanju. Včasih so imele koče skodlaste strehe, prek katerih se je kapnica prečistila, preden je stekla v lesena korita. Takšna voda je bila odlična, vsi so jo pili in kuhali z njo. Bilo je je ravno toliko, kolikor so je pastirji potrebovali zase. Potem so bile tukaj še luže za živino, ki so jih pastirji znali vzdrževati. Zadnjih nekaj sezon je na Veliki planini ogromno živine, vodo zanjo je bilo treba voziti gor s cisternami. K temu prištejte še turizem. »Prej so imele koče leseno korito za vodo, zdaj je to postalo džakuzi.«

Vpliv živinoreje in čezmernega, nereguliranega turizma na Veliki planini, zakraseli visokogorski planoti v Kamniško-Savinjskih Alpah, se zrcali v onesnaženosti tamkajšnjih vodnih izvirov. V kamniškem jamarskem klubu več let spremljajo njihovo kakovost s pomočjo fizikalno-kemijskih in mikrobioloških analiz. 

Rezultati analiz podzemne vode, ki priteče z Velike planine, so vsako leto slabši. V njej so fekalne bakterije, ki so posledica desetletij nereguliranega turizma, neurejenosti infrastrukture za odvajanje odpadnih voda in nesankcioniranja nepravilnosti. FOTO: Blaž Samec/Delo

Prvotni namen vzorčenj je bil najti vodne izvire, ki imajo še vedno dobro pitno vodo, in jih povezati v vodno pot, s katero bi ozaveščali ljudi o pomenu vode v Kamniško-Savinjskih Alpah, je povedal biolog, malakolog (naravoslovec, ki se ukvarja z mehkužci), biospeleolog in krasoslovec Rajko Slapnik. V prvi fazi projekta (2017-2019) so med prek 90 analiziranih izvirov našli manj kot tretjino potencialno primernih za vključitev v vodni krog. V drugi fazi (2022-2023) so morali nekaj od teh izvirov izločiti. »Na koncu nam je v mrežo v celotnih Kamniško-Savinjskih Alpah, tudi na avstrijski strani, uspelo vključiti 30 izvirov.«

Ob tem se je vedno bolj izpostavljal problem Velike planine. Rezultati analiz podzemne vode, ki priteče od tam, so vsako leto slabši, je povedal Slapnik. Izpostavil je tudi onesnaženje s fekalnimi bakterijami zajetja Iverje, ki zagotavlja pitno vodo za prebivalce Kamnika in Komende, napaja pa se iz izvirov pod Veliko planino. Po deževju se vrednosti mikroorganizmov v vodi močno povečajo, kar kaže na nakopičenost onesnaževal v podzemni vodi. Ta je posledica desetletij nereguliranega turizma, neurejenosti infrastrukture za odvajanje odpadnih voda in nesankcioniranja nepravilnosti. »Na Veliki planini je velik kaos,« je povzel.

Slabo stanje jezer in izvirov v TNP

Državni monitoring vodnih teles v Triglavskem narodnem parku (TNP), ki ga izvaja okoljska agencija, kaže, da so tamkajšnje vode v dobrem ali zelo dobrem stanju, vendar ne zajema visokogorskih jezer in izvirov v TNP. Od okoli leta 2018 denar za spremljanje fizikalno-kemijskih in bioloških parametrov kakovosti jezer in izvirov v parku zagotavlja javni zavod TNP. V najslabšem stanju so jezero na Planini pri jezeru, Črno jezero, Dvojno jezero in Krnsko jezero, skrb vzbujajoče je tudi stanje jezera pod Vršacem, jezero v Ledvicah (Veliko jezero) pa je še vedno v zelo dobrem stanju, je povzela strokovna sodelavka TNP Katja Gregorič.

FOTO: Shutterstock

K slabšanju stanja jezer prispevajo obiskovalci in ribe, ki so jih ribiči vnesli vanje v devetdesetih letih. »Po mnenju nekaterih biologov so nekatera jezera morda že prešla mejo, da bi bilo še mogoče uspešno vzpostaviti prvotno stanje,« vendar primer izboljšanja habitata Dvojnega jezera daje upanje, da je renaturacija še mogoča, je dejala Gregorič. Vzorčenje izvirov na območju TNP, ki zajema devet izvirov, pa kaže na pogosto onesnaženost s fekalijami treh izvirov: Lipnika v Radovni, Krope v dolini Voje v Bohinju in Velike Savice. Strokovnjaki so z uporabo sodobne genetske diagnostike ugotovili, da večino onesnaženja prispevajo prežvekovalci – divjad ali pašne živali –, vendar je pomemben tudi človeški prispevek. »Presenetljiva ugotovitev je bila, da je bil relativni prispevek človeka na izvirih v Triglavskem narodnem parku več kot desetkrat večji kot v primerljivih študijah v Severni Avstriji,« je še poudarila Gregorič.

Razrast cianobakterij v Bohinjskem jezeru Mihael Toman pripisuje neurejeni kanalizaciji v Ukancu. FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Rešitev problematike po mnenju govorcev na okrogli mizi je večja ozaveščenost obiskovalcev gora, poostren inšpekcijski nadzor in visoke kazni za kršitelje ter aktivnejša vloga občin, ki pa, tako kot v primeru sotočja obeh Sav, prepogosto pokleknejo pred kapitalskimi interesi.