Kako se čas igra z nami

Občutek za čas je eden izmed najvarljivejših in najizmuzljivejših človeških zaznav. Vid in sluh se denimo zanašata na za to specializirana čutila, čas pa nam šteje notranja ura, ki je močno odvisna od mnogo dejavnikov, med drugim starosti, razpoloženja, stresa in vrste dogajanja, sredi katerega smo. Objektivni čas, ki ga merijo kazalci ure na steni, ni enak subjektivni zaznavi časa; ta je enkrat hitrejši, drugič počasnejši. Kot je opozarjal že grški sofist Antifon, čas ni resničnost, ampak pojem in mera.

Poenostavljeno rečeno možgani merijo čas z nekakšno notranjo uro, ki nenehno teče in ima enakomeren ritem, s katerim nezavedno primerjamo to, kar se nam v nekem trenutku dogaja, in mu tako določimo trajanje. V resnici je teh ur, ki slonijo na bioloških procesih, več, ene, denimo, so utemeljene z enakomernim nihanjem ravni določenih hormonov. Na zaznavo hitrosti časa krajšega dogajanja vpliva delovanje nevronov. Hitreje ko se ti prižigajo oziroma utripajo, več zmoremo zaznati v določenem trenutku. Več ko zaznamo v trenutku, daljši se nam ta zdi. Poživila, kot je kofein v pravi kavi, pospešijo možgane in število dražljajev, ki jih lahko zaznamo, ter tako upočasnijo čas. Po drugi strani pomanjkanje dopamina, ki je značilno za parkinsonovo bolezen, toliko upočasni možgane in sposobnost zaznave dogajanja, da se zdi, da zunanji svet v času šviga mimo.

Še ena časovna zanimivost, ki jo velja omeniti, čeprav jo je težko pogoltniti, je ta, da sveta ne doživljamo takšnega, kot je prav tukaj in zdaj, ampak z majhnim zamikom, v katerem nezavedni procesi pretvorijo dražljaje v zavestno zaznavo. Tega zamika se ne zavedamo – ko se denimo udarimo v palec, se nam zdi, da smo bolečino izkusili nemudoma, ko smo si priščipnili prst, saj nas možgani prepričajo o sočasnosti izkušnje z njeno zaznavo.

Ko se skoraj ustavi ...

Primer tega, kako čustva vplivajo na doživljanje časa, je strah. Zanesljivo ste kdaj že izkusili trenutek groze – denimo pred neizogibnim padcem s kolesa –, ko se vse odvija kot v počasnem posnetku, ko opazite najmanjše odtenke barve neba in ko se vam skozi glavo odvrti nešteto misli. Vse to v času enega trepljaja z vekami.

Ta pojav je pritegnil tudi raziskovalca Davida Eaglemana, ki je domneval, da občutek upočasnitve izhaja bodisi iz tega, da naši čuti in misli v resnici postanejo hitrejši, bodisi da gre za iluzijo, ki se ustvari, ko se z zamikom spominjamo strašljivega dogodka. Da bi to izvedel, se je domislil poizkusa, pri katerem je prostovoljce peljal v bližnji zabaviščni park, kjer je bilo na eni napravi moč okusiti tudi čar prostega pada. Pognali so se v 45 metrov dolg padec, ki je trajal tri sekunde, preden so pri hitrosti približno 110 kilometrov na uro pristali v objemu varnostne mreže. Znanstvenik je nato prostovoljne poskusne zajčke prosil, naj ocenijo, koliko časa je trajal padec. Potem so gledali, kako pada nekdo drug, in ocenili še, koliko časa je po njihovem padal ta človek. Eagleman je potrdil učinek upočasnitve subjektivnega časa, saj je večina prostovoljcev ocenila, da je njihov lastni padec trajal dobro tretjino dlje kot opazovani padec nekoga drugega.

Pri naslednjem preizkusu je udeležence opremil s posebno pripravo, na zaslonu katere so se z različno hitrostjo prikazovale številke. Njihovo prikazovanje so raziskovalci pospeševali vse do takrat, ko so se tako hitro menjale, da jih prostovoljni udeleženci raziskave niso mogli več razbrati. Če strah res pospeši zaznavo, je sklepal Eagleman, bodo prestrašeni padajoči udeleženci lahko razbrali tudi hitreje menjajoče se številke, kot bi jih v mirnejšem duševnem stanju. A se to ni zgodilo, kar pomeni, trdijo raziskovalci, da strah ne pospeši naših zaznav in umskih procesov, ampak si zaradi njega to, kar doživljamo, bolj živo in nadrobno zapomnimo. Več podrobnosti nekega spomina pa tega naredi na videz dlje trajajočega.

... in ko ga 
komaj dohajamo

A po drugi strani večina ljudi poroča, da jim čas s staranjem vedno hitreje teče. Zagotovo se spomnite, kako ste kot otroci celo večnost čakali na poletne počitnice, zdaj, ko ste odrasli, pa se včasih zazdi, da je leto naokrog, preden se je sploh dobro začelo. Lani je videti kot včeraj, ne pa celih dvanajst mesecev.

Dr. William Friedman, ki se je posvetil proučevanju sprememb v dojemanju časa skozi človekovo življenje, razlaga, da obstajajo štiri vrste teorij o tem, zakaj starejšim ljudem čas domnevno teče hitreje. Po prvi skupini razlag gre za to, da se nam s staranjem in vedno več življenjskimi izkušnjami preprosto dogaja vedno manj novega. Ker čas med drugim merimo z novostmi, ki se nam dogajajo, se nam starejšim, ko smo, zdi, da se je, ko se ozremo nazaj in ocenimo pretečeni čas, zgodilo malo novega in potemtakem ni preteklo toliko časa, kot pokaže koledar.

Druga vrsta razlag je bolj matematično navdihnjena: sorazmerno gledano vsake nadaljnje doživeto leto pomeni vedno manjši delež v odnosu do celotne dolžine našega življenja. Eno leto v življenju desetletnika pomeni kar desetino njegovega življenja, v življenju 70-letnika pa zgolj pičlo sedemdesetino. Tako se nam sorazmerno vsako naslednje leto zdi krajše in čas hitrejši. Vsako leto nekako postavimo v odnos s preostankom življenja in s staranjem ga primerjamo z vedno večjim kosom doživetega, zaradi česar se nam zdi vedno bolj bežno.

Po tretjih razlagah se s staranjem naša notranja biološka ura upočasni; hkratno s presnovo, dihanjem in srčnim utripom, s katerimi je povezana. Ko njeni kazalci tečejo vedno počasneje v primerjavi z objektivnim časom, se nam njegov potek zdi pospešen. Raziskave psihologa Hudsona Hoaglanda iz 30. let prejšnjega stoletja kažejo, da na biološko zaznavo časa vpliva tudi telesna temperatura. Ko je njegova žena zbolela za gripo, je opazil, da se mu je pritoževala, kako ga dolgo ni bilo, četudi je stopil iz njenega vidnega polja le za nekaj trenutkov. Kot se za znanstvenika spodobi, je preveril njeno zaznavo časa ob različno povišani temperaturi in odkril, da višja ko je bila, bolj se je upočasnilo njeno doživljanje časa. S poizkusi s segrevanjem telesne temperature svojih študentov je prišel do sklepa, da lahko povišana temperatura upočasni dojemanje časa tudi za petino.

Četrta teorija trdi, da smo s staranjem zaradi slabše zmožnosti osredotočanja vedno manj pozorni na vse zunanje znake poteka časa, kot so denimo zvočno ozadje, vedenje drugih, ne nazadnje spremembe dnevne svetlobe in premiki kazalcev na stenski uri. Ker zamudimo te zunanje iztočnice poteka časa, se ta pospeši. Razlaga tudi odstira, zakaj čas leti, ko se zabavamo – ker smo tako osredotočeni na nekaj, da ne vidimo zunanjega sveta –, in zakaj se vleče, ko se dolgočasimo – ker opazimo prav vsako podrobnost okoli nas, njihov seštevek pa upočasni dogajanje. To potrjujejo tudi izsledki študij, po katerih velja, da bolj ko smo zaposleni, hitreje se nam zdi, da teče čas.