Kdo, misliš, da si?

Dvom o sebi in strah sta najpogostejši oviri, s katerimi se srečujemo pri doseganju katerega koli že cilja. V mislih strneta vrste in prigovarjata Tako ali tako ti nikoli ne bo uspelo, zakaj bi se torej sploh trudil. Ali pa ostro zastavljata vprašanje: Kdo pa misliš, da si? Zaradi njiju prisluhnemo še drugim glasovom, ubranim z njima, in se odločimo ustaviti se še pred prvim korakom k cilju.

Vsi dvomimo

Vsakdo kdaj podvomi o sebi, brez izjeme se vsi kdaj tresemo od strahu kot šiba na vodi, in vendar nekateri naredijo korak naprej, drugi pa obtičijo. Morda imajo samozaupanje na enem življenjskem področju, denimo pri delu, vendar niti na tem zaradi dvomov in strahov niso pripravljeni tvegati. Delajo, kar pač delajo, lahko tudi zelo dobro, a ne drznejo si narediti koraka vstran, v neznano, se dodatno izobraževati, navezovati novih poslovnih stikov, zamenjati službe, celo v obstoječi ne prevzeti nase bremena in odgovornosti napredovanja, tvegati in napredovati.

Ne upamo si tvegati

Ko damo glavno besedo pri odločanju dvomu in strahu, zamudimo marsikatero priložnost za korak naprej, ki se nam ponuja, osvetljujejo novodobni dušeslovci. Postanemo kar preroški, češ nikoli se nam ne more zgoditi kaj prav velikega in prijetnega, zato niti ne poskušamo, se ne trudimo ustvariti priložnosti, da bi se nam zgodilo kaj dobrega. Ne sprejmemo niti najmanjšega tveganja, zaradi česar že takoj zapremo vrata ljudem, razmeram in izzivom, ki bi nam lahko pomagali doseči velike cilje. Čeprav se dvom in strah kažeta na različne načine, tudi razlogi, zakaj se pojavljata, niso vedno enaki, in vendar se lahko pretolčemo čez njiju in ju presežemo.

Začarani krog

Vzemimo za primer, da ste odraščali v skromnih razmerah. Bržkone so bila vaša otroška in mladostniška leta preplavljena s strahovi, povrhu so vam morda tudi vzgojitelji in učitelji napovedovali enako skromno prihodnost, češ če boste vsaj prišli do kruha, je že uspeh, velika in pomembna poklicna pot za vas ni dosegljiva. Tudi vrstniki so neprestano podpihovali vaše dvome o sebi. Niste imeli oblačil, ki so bila prav tedaj silno priljubljena, ne obutve pomembnih znamk, torej ste bili nekako nevidni, zaradi česar ste se počutili manj vredne, nezaželene, odrinjene na rob. Tudi predstave staršev o vaši prihodnosti niso bile visokoleteče. Privoščili so vam kaj boljšega, kot imajo sami, toda da bi jih krepko presegli, si niso mogli niti predstavljati.

Če je kdo v vas vendarle uzrl rastlino, ki jo je vredno zalivati in negovati, priložnosti najbrž niste zgrabili z obema rokama, kajti strahovi in dvomi zgodnjih let so vam preprečevali, da bi si sploh drznili narediti velik korak naprej. Namesto da bi se izkazali v neki novi šoli, službi, stopili tudi korak v neznano in naprej, ste ostajali v mejah varnega, sivega povprečja. Neprestano ste se primerjali z drugimi, ki so vendar boljši, uspešnejši, iznajdljivejši, izvirnejši, skratka, z njimi vštric ne morete hoditi, zakaj bi se sploh naprezali. Pogreznili ste se v povprečje in še sami sebe prepričali, da vam je tako čisto dobro, da vam niti ni mar za kaj več.

Ker ste se izgubljali v povprečni sivini, vam je bila prej ali slej ponujena priložnost odvzeta. Znašli ste se šev večjih težavah, dobili ste še eno potrditev, da iz vas ne bo nič – niti ne more biti. Sprijaznili ste se s slabšo možnostjo, šolo, službo, in še naprej popuščali dvomom in strahovom. In tako v nedogled, vendar vsakič stopničko nižje, kot ste začeli, dokler se ni zgodilo že kaj, zaradi česar ste pristali na dnu, od tam pa res ni bilo več kam pasti.

Vseeno je, kaj za koga pomeni doseči dno, vsem, ki se znajdejo na tej točki, je skupno spoznanje, da tako ne gre več naprej. Mogoče je kaplja čez rob bolezen ali pa življenje v hudem pomanjkanju, vseeno. Tedaj človek spontano začne razmišljati o svoji preteklosti in sedanjosti, lahko še enkrat popusti dvomom in strahovom, se počuti kot velika žrtev razmer, sistema, staršev idr. ter si nariše brezupno prihodnost, lahko pa začne resno tuhtati, kako bi si vendar lahko ustvaril boljšo prihodnost, se trdno postavil na svoje noge.

Korak naprej

Ko se kdo znajde na dnu, mu preostane le, da spremeni sebe. Tedaj je dovolj dojemljiv in hkrati ranljiv, da si prizna, kdo je in kje je, povrhu pa je pripravljen sprejeti marsikaj, kar bi mu vendarle pomagalo naprej, v boljši jutri. Lahko začne brati priročnike o tem, kako naj ozdravi, če je njegovo dno huda bolezen, kako naj najde službo in žanje uspeh, če je njegovo dno revščina in beda. Ko se odpre za drugačen pogled nase in na življenje, mu življenjsko pot nenadoma prekrižajo ljudje, ki so preživeli podobno kalvarijo in jo premostili. Navdih in moč, da mu bo uspelo izviti se iz stiske, črpajo tudi od njih.

V stiku z živo spodbudno besedo ali zapisano se počasi začnejo zavedati samouničevalnega samogovora v svoji glavi. Po tujem zgledu si začnejo dopovedovati, da so tudi oni pomembni, da imajo pravico do česa boljšega, začnejo si postavljati cilje. Mislim sledijo dejanja, lahko se na primer končno otresejo odvečnih kilogramov, si utrdijo zdrave življenjske navade, to pa pripomore k zdravljenju, lahko se vrnejo v šolske klopi, dokončajo poklicno izobraževanje in si najdejo zaposlitev. Naenkrat svet ni več grozen kraj, v katerem bi jim bile vse poti vnaprej zaprte. Ne počutijo se več žrtev. Manj se primerjajo z drugimi, bolj primerjajo sebe danes s seboj, kakršni so bili, in opazijo napredek. To jim vlije še več moči in volje, da gredo naprej. To ne pomeni, da se nikoli več ne srečajo z dvomi o sebi in strahovi, toda zdaj vedo, izkušnje so jih naučile, da jih zmorejo prebroditi.

Preobrazba

Ne čakajte, da dosežete dno, spoprimite se z dvomi in strahovi že prej, svetujejo novodobni dušeslovci in osvetljujejo metode, ki so vam lahko pri tem v pomoč. Ne bežite od svojih strahov in dvomov, ampak se jih zavedajte. Bodite pozorni na svoje misli, izluščite iz njih največje in si jih zapišite. Priznajte si drugega za drugim, bodite pozorni na to, kako vsak izmed njih zaznamuje vaše življenje, vpliva na odločitve, ki jih sprejemate, zavedajte se, v čem ste naredili korak nazaj ali obtičali, ker ste jim popustili.

Naredite načrt, kako se boste spoprijeli z največjim dvomom ali strahom. Poiščite literaturo o tem, pogovarjajte se z ljudmi, posebno tistimi, ki so se znašli v podobnih škripcih, a so težave prebrodili. Ljudem, ki v vas utrjujejo dvom in strah, se, če se jim ne zmorete postaviti po robu, nekaj časa preprosto ognite. Poiščite družbo tistih, ki vas podpirajo v tem, da napredujete.

Vsak dan naredite nekaj, kar je korak več k vašemu cilju, premagovanju velikega strahu ali dvoma. Vseeno je, kako neznaten je napredek, pomembno je, da ste ga opravili. Imejte v mislih dolgoročno veliko vizijo o svetli prihodnosti, ohranite pa tudi kratkoročni načrt, kako jo boste dosegli. Iz dneva v dan. Preden ležete spat, preglejte dan za seboj, primerjajte sebe danes s seboj včeraj, bodite ponosni na to, kaj ste dosegli. Čestitajte si za vsak napredek. Vedite, da zmorete, saj ste si to tudi dokazali, mar ne?

Tako se spoprimite z vsakim izmed dvomov in strahov, ki ste jih uvrstili na začetni seznam, morda pristavite še katerega, ki se vam je utrnil na poti, hkrati pa z velikim veseljem prečrtajte vse, ki ste se jim že postavili po robu. Spreminjajte notranji samogovor, vsakič, ko se zalotite, da bi hoteli znova obtičati v znanem in tesnem, se opomnite, kaj vse, kar se vam je zdelo nemogoče, ste že naredili, in si drznite povečati svoj svet s korakom v manj znano.