Kdo pa bo, če ne (najprej) ti?

Imel bo na voljo več moči za ljubezen, skrb in nego soljudi. Velja pa, seve, tudi nasprotno: kdor škrtari z ljubeznijo in s spoštovanjem do sebe, prej ali slej nima več kaj razdajati. Predstavljajte si, da ste v razmerju z nekom, ki se do vas vede vse prej kot primerno. Počutite se prav bedno, kajti partner vas ne bodri, naj uresničite svoje sanje, ampak vam prigovarja, naj se čim prej poslovite od zvezd in zagrabite, kar vam je pred nosom, kajti, bodimo vendar iskreni, več ne morete doseči. Ne počutite se dobro v svoji koži, saj vam dopoveduje, da morate sebe postaviti najmanj na drugo, če ne kar na zadnje mesto, ko gre za izpolnjevanje želja in potreb. Ko želite kaj povedati, vas pomenljivo dregne z nogo pod mizo, češ, molči vendar, saj iz teh ust ne more prileteti nič pametnega; če bi govorili še naprej, bi bili le tarča posmeha. Ne pozabi vam povedati, da že neki skupni znanec o vas ne govori lepo in da celo izraža sožalje vašemu partnerju, ker da jo je v ljubezni tako slabo odnesel. Za nameček ne izpusti nobene priložnosti, da vam pove, da niste dovolj dobri zanj oziroma da mu ne sežete niti do kolen.

Če boste prijateljem, sorodnikom zaupali, kakšen tepec je, se bodo bržkone prijeli za glavo in vas spraševali, zakaj neki vztrajate z nekom, ki z vami tako slabo ravna. Ali pa, če se poigramo s hipotetičnimi scenariji, če bi vi bili prijatelj nekomu, ki ima takega partnerja, verjetno ne bi bili v dvomih, kaj naj mu svetujete, mar ne? Zakričali bi: Pusti ga!

Resnici na ljubo je večina ljudi v razmerju, ki je enako neprimerno in zlorabljajoče, a se jim niti svita ne, da je tako, kaj šele, da bi ga poskušali spremeniti ali končati. No, zadnje niti ni mogoče, kajti, opozarjajo novodobni dušeslovci, gre za odnos, ki ga imamo s samim seboj.

Ne segamo po zvezdah, raje molčimo, ker se bojimo, da bi kvasili neumnosti in bili tarča poroga, najprej poskrbimo za druge, šele nato zase, počutimo se manjvredne in podobno. Lahko smo krivi vseh teh (samo)zlorab ali le katere izmed njih, ki nam spodkopavajo samozavest, in vendar tako ravnanje, ki ga drugim niti približno ne bi dopustili, sami sebi dovolimo. Sprijaznimo se, da imamo pač šibko samozavest, zaradi česar smo nagnjeni k temu, da si mečemo polena pod noge. Toda, razlagajo dušeslovci, pičla samozavest ni nekaj, kar lahko samo sprejmemo, podobno kot dedno bolezen, in se naučimo shajati z njo, od nje se lahko poslovimo.

Ljubezen, 
skrb in nega

Samozavest, velika ali šibka, kaže na to, koliko ljubezni, skrbi in sprejemanja je kdo do zdaj zmogel dati sam sebi. Če si ne dajemo dovolj, občutimo pomanjkanje, in to boli. Kdor se ne spoštuje, se ne ceni in se nima rad, odkrivajo zdravilci in vidci avre, ima šibko srčno čakro, energijsko središče, ki jo vzhodnjaško duhovno izročilo povezuje z ljubeznijo, s sprejemanjem, z nego, s skrbjo ter prijaznostjo.

Srčno čakro, razlagajo, bi lahko primerjali s fontano: najprej naj bi z ljubeznijo, nego, s skrbjo, prijaznostjo (vodo) napolnili svoje srce, šele potem lahko dragoceno tekočino delimo z drugimi, kajti sicer je v vodnjaku kmalu zmanjka.

Težava ljudi s šibko samozavestjo je, da nimajo navade (najprej) dajati sebi. Morda so že v otroštvu ali mladostništvu, mogoče v odrasli dobi, sprejeli, da niso pomembni, da sta njihovo dobro počutje in izpolnitev zanemarljiva, da ne štejeta. Na primer, v šoli so se naučili, da so za uspeh nagrajeni, za neuspeh pa kaznovani. Ker so bili v šolskih klopeh vse prej kot odličnjaki, so se naučili, da je zanje najbolje ne izpostavljati se in biti v ozadju. Da, tako res ne dobijo nagrade, a vsaj možnosti za kazen se zredčijo. Tudi v odrasli dobi vztrajajo pri tej strategiji – naredijo vse za to, da vsaj ne bi bili kaznovani. Zlijejo se z ozadjem, ne tvegajo.

Namesto da bi se negovali, bodrili, ljubili, skrb in ljubezen velikodušno odmerjajo drugim, na skrivaj, vede ali celo nevede vnaprej pričakujoč, da bodo tako deležni vsaj nekaj njihove hvaležnosti, pozornosti, ljubezni in naklonjenosti. Toda navadno tudi pri tej domnevi delajo kupčijo brez krčmarja, zaradi česar njihov vodnjak prej ko slej presuši. Tedaj, ker pač nimajo več kje vzeti, postanejo pravo nasprotje ljubeče, prijazne »deklice za vse«. So jezni, zamerljivi, maščevalni, užaljeni in zagrenjeni. Lahko se počutijo prazne, (čustveno) otopljene, vdajajo se samopomilovanju, otožnosti in tesnobi, počutijo se od vseh pozabljeni in spregledani. To res so, a najprej od sebe.

Najprej zalivaj sebe, nato druge

Šibka samozavest je plod dolgoletnih navad, s katerimi si ne delamo usluge. Dobra novica je, da je navade mogoče spremeniti. Namesto da bi hodili od zdravilca do zdravilca po novi odmerek energije za srčno čakro, se naučimo, kako jo lahko sami sproti polnimo.

Poglejmo si nekaj pogostih (samo)zlorab in tudi, kako jih je mogoče uspešno opustiti. Kdor ima navado žrtvovati se za koga, zanj narediti prav vse, brez ugovarjanja, in to tudi, ko v zameno nič ne dobi, se bo sčasoma počutil izžetega, najprej le utrujenega in brezvoljnega, naposled, če bo samega sebe dlje tako zlorabljal, bo res zbolel. Že slabo počutje in razpoloženje sta lahko prvi klici srčne čakre na pomoč, naj se vendar nauči biti sebičen, oziroma, naj najprej poskrbi zase. Ako vas ob besedi sebičnost zaboli, češ, ta ne more biti dobra, se opomnite, kaj vam je zrecitirala stevardesa, ko ste se vkrcali na letalo. Če se plovilo znajde v težavah, najprej kisikovo masko nadenite sebi, šele potem pomagajte drugim storiti enako. Najprej morate z ljubeznijo in skrbjo izpolniti svoje srce, preden lahko presežek razdajate. Samožrtvovanje, samozanikanje ali kar zanemarjanje vodi k izpraznitvi srčne čakre – ne izpolnjuje in nikoli ni v najvišje dobro nikogar izmed vpletenih.

Srčna čakra zahteva, da najprej prisluhnete sebi, svoji glavi ali srcu, se spoštujete, sprejemate kot nekoga, ki vas najbolje pozna in najbolje ve, katere so vaše potrebe. Ne odpovedujte se svojim sanjam, ker vam drugi pravijo, da je tako prav. Prisluhnite si, spoštujte notranji glas. Kdor ne živi po svoji pameti, ampak tuji – tudi če je bil nasvet, kako naj kaj naredi, še tako dobronameren –, bo občutil primanjkljaj moči v srčni čakri, zaradi tega pa žel sadove opešane samozavesti. To ne pomeni, da nikoli nikogar ne vprašajte za nasvet, a odločitev o tem, kaj je res prav za vas, mora biti vaša.

Sprejemi tudi manj dopadljivih plati

Sprejemati sebe pomeni tudi dovoliti si, da kdaj naredimo napako, nam kaj spodleti, da imamo slabosti. Stremimo k popolnosti, k temu, da popravimo napako, se postavimo na noge, potem ko smo telebnili po tleh, toda dovolimo si, da smo na učni poti, ne da smo popolni že prišli na svet. Tudi sprejemanje svojih manj dopadljivih plati in napak pomeni imeti se rad in zalivati srčno čakro.

Ta ima na pretek moči tudi v primeru, ko spoštujemo svoje talente in sposobnosti, jih razvijamo in izražamo. Velja, kakopak, tudi nasprotno. Kdor sam sebe daje v nič, ne more pričakovati, da se bo kopal v ljubezni. Počnite, kar vam je v veselje, kar vas izpolnjuje. Morda nekega semena danes res iz objektivnih razlogov še ne morete posaditi in zalivati, a ne vzemite si možnosti, da boste to storili takoj, ko boste lahko. Dajte to na seznam nujnih obveznosti, ne pod točko razno.

Neskrb za srčno čakro po navadi celo drugi prej opazijo kot človek, ki je odgovoren zanjo, sam, saj ima tudi povsem praktično plat. Kdor se namreč zanemarja, dobesedno, malo mu je mar, kaj poje in kaj spije, kdaj je bil nazadnje pod prho, pri frizerju, v trgovini z oblačili, pri zobozdravniku itn., izčrpava srčno čakro in šibi samozavest. Vprašal naj bi se, ali si ponuja res največ in najbolje, kar zmore in je smiselno. Ali privošči svojemu telesu najboljša živila – tu, seve, nimamo v mislih, da vsak dan je torto –, si vzame dovolj časa za počitek, spanec, konjičke?