Ko je mera polna, je treba drugam

Mnogi vsaj enkrat v življenju menjajo vsaj službo, če ne tudi poklica. Kdaj je pravi trenutek za korenito spremembo, se je težko odločiti, posebno danes, ko je zanesljiva zaposlitev in redni prihodek, ki jo ta daje, prej izjema kot pravilo. In vendar bi se vsakdo moral potruditi, da najde službo, s katero je zadovoljen, predvsem pa z njo vred delo, ki ga izpolnjuje, opozarjajo novodobni dušeslovci, kajti če mu bo to življenjsko področje začelo šepati, bodo sčasoma začela tudi druga, svarijo. Kdor je namreč v službi nesrečen in neizpolnjen, tudi v zasebnem življenju ne more blesteti, saj ga prva tegoba preveč izčrpava, mu jemlje voljo in moč.

Novodobni dušeslovci nizajo najočitnejša znamenja, ki naj bi v vsakem sprožila alarm

Drži, da je morda lažje, vsekakor pa udobneje vztrajati v neki službi, s katero sicer nismo zadovoljni, prinaša pa zanesljiv in reden dohodek, kot pa tvegati, se podati v neznano in se pognati k zvezdam in tvegati, da morda strmoglavimo na tla. Toda lažje je samo navidezno oziroma kratkoročno, v daljšem časovnem obdobju namreč sprijaznjenost s slabo službo pomeni tudi ugašanje drugih življenjskih koprnenj. Sčasoma ne sprejemamo več kompromisov samo pri delu in zaposlitvi, ampak tudi na drugih življenjskih področjih, to pa nas lahko drago stane. Namesto da bi stremeli naprej, tičimo na mestu ali celo nazadujemo, osvetljujejo novodobni dušeslovci in svetujejo, kako presoditi, kdaj je napočil trenutek, ko je res dovolj in je vredno tvegati ter zamenjati službo ali poklic. Nizajo pet znakov, ki so večini ljudi alarmni zvonec, da tako ne gre več naprej, da je treba začeti uresničevati svoje sanje. Pojdimo po vrsti.

Groza in strah

Že v nedeljo popoldan vas obda posebna tesnoba, morda kar groza, ker se prihodnjega dne začenja nov delovni teden. Ne morete se več spomniti, kdaj ste nazadnje z veseljem šli v službo. Že misel na to, da morate spet oditi, vas spravi v slabo voljo, vam naredi cmok v želodcu ali pa se vam ob njej v prsi naseli neprijetna teža.

Če sovražite službo in vam ni po volji, da črne misli o njej (pa ne le o delu, ampak tudi o ljudeh, s katerimi morate pri delu sodelovati) zaznamujejo tudi vaš prosti čas, bi bilo dobro, da razmislite o menjavi. Naj vam drugi s še tako dobrimi nameni prigovarjajo, da je pač treba v imenu ljubega kruhka marsikaj potrpeti, služba nikomur ne bi smela vzbujati groze in strahu. Vsako delo je kdaj pa kdaj stresno in bi se mu najraje ognili, toda nobena služba ne sme biti taka, da vam večino časa vzbuja strah, odpor, celo gnus. Če ste ob koncu tedna zaskrbljeni, žalostni, tesnobni, kaj vas čaka v novem delovnem tednu, razmislite o menjavi službe, morda tudi poklica. Vprašajte se, kakšno delo vas res veseli in izpolnjuje.

Jalov uspeh

Imate občutek, da – pa naj v službi naredite ali dosežete kar koli že – vam nič ne more vzbuditi občutka pravega uspeha, navdušenja, očaranosti, ker ste nekaj naredili dobro.

Biti zadovoljen, če ne že srečen, pomeni tudi, da se počutimo uspešne, izpolnjene, nagrajene. Če rutinsko, iz dneva v dan delate enako, imate občutek, da ne morete več napredovati, žeti uspeh, biti nagrajeni za dodaten trud in podobno, je bržkone napočil čas, da svoje izkušnje, znanje in darove bolje izkoristite v neki drugi službi, pri nekem drugem delu. Modro je slediti sanjam, vedeti, kaj nas izpolnjuje, in se za to tudi potruditi, kajti nič nas ne more osrečiti bolj kot občutek, da smo nekaj dosegli, res od sebe dali vse, a tudi najmanj toliko dobili v zameno.

Nikar občutka jalovosti ne zamenjajte z občutkom, ki se poraja, ko ima kdo začetniške težave pri nekem delu. Preden smo lahko v nečem res dobri, si moramo namreč nabrati ogromno izkušenj, izpiliti svoje spretnosti ... Dokler pa tega še nismo naredili, se nam zdi, kot da nam nikoli ne bo uspelo. Tovrstne zagate še niso zadosten razlog za menjavo službe ali kariere. Uspeh se ne zgodi čez noč. Če pa ste v isti službi že deset ali celo več let in ste še vedno prikrajšani za občutek izpolnjenosti, tedaj je pravi čas, da se ozrete za novo.

Neprestano nerganje

Imate občutek, da se vsi sodelavci, nadrejeni in podrejeni, nad nečim pritožujejo, godrnjajo, sejejo slabo voljo, za nameček pa tudi vi ne najdete več lepe besede niti o njih niti o delu, ki ga opravljate?

Kdor obtiči v službi, v kateri vsi, z njim vred, sovražijo, da so tam, in obžalujejo, da niso kje drugje, je na dobri poti, da pade v brezno brezupa, še več, nemoči, da bi kar koli spremenil, pa ne le pri delu, ampak tudi nasploh v življenju. Če smo iz dneva v dan obdani z ljudmi, ki za nič in nikogar ne rečejo kaj lepega, so zagrenjeni in nergavi, povrhu pa nimajo ne moči ne upanja, da bi se lahko kaj dobrega zgodilo ali bi oni naredili kar koli, kar bi razmere bistveno izboljšalo, nam to jemlje moč in voljo. Preden pod vplivom takega okolja še sami postanete nemočni godrnjači, se poslovite od njega, svetujejo novodobni dušeslovci.

Pristriženje peruti

Če je vsaka vaša zamisel, pobuda ali predlog v službi, da bi kar koli naredili drugače, kaj izboljšali, v kali zatrta, potem je bržkone pravi čas, da razmišljate o novi, taki, v kateri bodo vaše ideje spoštovane in, če se pokažejo za dobre, tudi sprejete in izpeljane.

Ne morete imeti občutka, da napredujete, rastete, se razvijate, razlagajo dušeslovci, če delate v okolju, kjer sveže zamisli in spremembe niso dobrodošle, morda se nanje gleda kakor na nekaj, kar je odveč, celo moteče za nemoteni delovni proces. Če vam namreč neprestano kdo pristriže peruti, potem bo tudi notranji ustvarjalni vrelec sčasoma presahnil – zakaj neki pa naj se napreza in bruha, ko pa je tako ali tako vse vnaprej zaman. Takšna naravnanost se sčasoma iz poklicnega življenja prenese tudi v zasebno.

Ljudje potrebujemo spodbudno delovno okolje, ko pridemo iz službe, naj bi v kosteh čutili, da smo sodelovali pri nečem, kar je veliko, pomembno in ima prihodnost. Da smo pripomogli k nečemu čudovitemu, na kar smo lahko utemeljeno ponosni. Iz teh občutkov namreč črpamo voljo in moč, da ustvarjamo še več in boljše. Prihodnost je videti svetla, komaj čakamo, da se zavihtimo vanjo, imamo tisoč in eno zamisel, kako jo doseči. To, seveda, ne pomeni, da uporabimo vse po vrsti, a pomeni tudi, da se nam zamisli sploh utrinjajo, med njimi pa lahko izberemo najbolj obetavne. Če nas v službi nadrejeni ali sodelavci, s katerimi smo enakopravni, grdo pogledajo že, če si sploh drznemo predlagati spremembo, kaj šele da bi jo sprejeli, je verjetno napočil pravi čas za menjavo službe. Če boste namreč v njej vztrajali, boste tudi vi otopeli, ne videli več luči na koncu predora.

Prikrajšanost

Delate vedno več, in kljub temu vaš delodajalec najde vedno nove poti, za kaj je vaš dohodek čedalje manjši oziroma vam da vedno manj ugodnosti, do katerih ste bili nekdaj upravičeni.

Drži, v izzivalnih recesijskih časih poskuša podjetje oziroma njegov lastnik prihraniti povsod, kjer lahko, v krizi je pač treba bolj na tesno zavezati pas, in vendar mora obstajati meja, čez katero delodajalec ne sme iti, kajti v tem primeru je bolje, da se od službe poslovite in iščete novo, kot da vztrajate v njej. Če vidite, da se razlogi, zaradi katerih ste sploh sprejeli neko zaposlitev, drug za drugim razblinjajo, se ne tolažite v nedogled, češ, sčasoma bo menda že bolje, ampak premislite o zamenjavi službe ali poklica.

Podjetja pogosto tako postopno zmanjšujejo ugodnosti in posebne nagrade za zaposlene, da se ti niti ne zavedajo, kaj se jim je zgodilo, dokler ni že več kje prihraniti in sledi samo še odpuščanje. Drznite si oditi prej in najti službo in delodajalca, ki ne bo najprej in predvsem varčeval pri svoji največji dobrini – zaposlenih.