Kolumna Gordane Stojiljković: Nasilje ni zasebna stvar

Ob kampanji Društva SOS Če bi stene govorile in izdaji knjige V njeni koži – tudi v zvočni izdaji, v kateri je zbranih 23 zgodb žensk z izkušnjo nasilja, predvsem pa v luči praznika 8. marca in grozljive statistike, ki govori, da je v Sloveniji vsaka druga ženska od 15. leta naprej doživela eno od oblik nasilja, se sprašujem, kako smo lahko v sodobni družbi še vedno tako zagamani. Kje smo zgrešili, zakaj vzgajamo dečke na način, da si vedno znova namesto komunikacije in mirnega razreševanja nesoglasij med partnerjema zavestno izbirajo nadzor in moč. Kajti nasilje ni prirojena lastnost, prav tako večina moških ni nasilna, je pa nasilje naučen vzorec. Ko otroci odraščajo ob nasilju v družini in ga ponotranjijo kot normalen način reševanja konfliktov. Ko v nekaterih okoljih še vedno prevladuje prepričanje, da moramo ženske potrpeti in biti tiho. Ko vzgoja v smislu »fantje ne jokajo« spodbuja agresijo in zatiranje čustev.

Ko smo finančno, čustveno in socialno odvisne od tega moškega, ki nam lomi roke. Ko se vsi mi ob vpitju iz sosedovega stanovanja obrnemo proč in si mislimo, da je to zasebna stvar družine. Ni. Nasilje je družbeni problem, ni zasebna stvar posameznika. Če bi stene govorile, bi lahko razkrile zgodbe trpljenja, strahu in tišine. In na deklarativni ravni se tudi tisti, ki redno prakticirajo nasilje namesto mirnega in spoštljivega reševanja sporov – različni pogledi na svet in vse okoli nas so ja dobrodošli, kdo bi si želel imeti doma nemo lutko, ki samo kima in nima nobene svoje volje –, strinjajo, da je treba imeti v družbi ničelno toleranco do nasilja. A to je le predstava za javnost, njihova prava narava pride do izraza za štirimi stenami, ko lahko izživijo svojo (ne)moč. Ker jih je šef v službi ravno nadrl, ker jih je ob živce spravila gneča na cesti, ker je njegova partnerka prijazna do ljudi ali pa je s prijatelji popil pivo preveč. In žrtev? Kot je povedala ena od žensk, ki so se razgalile v Njeni koži, »težko je živeti v nasilnem odnosu, še težje je iz njega izstopiti«. Zato – bodite njihova luč. Bodite njihovo upanje. Prisluhnite jim. Ne obsojajte jih. Napotite jih po pomoč. Kajti ta obstaja.