Muster še danes ne ve, zakaj ga je odpustil že po pičlih dveh tednih

Ljubljana – Avstrijski teniški zvezdnik Dominic Thiem deluje sila prijazen fant, na igrišču pa se – kakor sam pravi – prelevi v morilca. To je pokazal tudi v finalu odprtega prvenstva ZDA v New Yorku, v katerem je po štirih urah in minuti igre strl odpor nemškega izzivalca Alexandra Zvereva in po pravem preobratu zmagal z 2:6, 4:6, 6:4, 6:3 in 7:6 (6).

Šampion iz Lichtenwörtha pri Dunajskem Novem mestu, ki je kot prvi igralec v zaključnem dvoboju tega turnirja nadomestil zaostanek z 0:2 v nizih, se je tako razveselil svoje prve lovorike za grand slam, s katero si je uresničil otroške sanje. »Sploh ne morem verjeti, kaj mi je uspelo. To je bil res nor dvoboj in nor dan,« je zmajeval z glavo Thiem, potem ko je med razburljivim obračunom vstal od mrtvih in pripravil zasuk, kakršnega na newyorških teniških igriščih ne pomnijo.


»Mislim, da se je na začetku prav videlo, kako zelo sem bil živčen. V uvodnih dveh nizih sem imel svinčene noge. Šele nato sem se znebil živčnosti in začel igrati bolje, na koncu pa je bila prava drama. Očitno je že moralo biti za mojo prvo veliko lovoriko,« je 27-letni Avstrijec, ki mu je Zverev športno čestital (»Dominic si je zaslužil ta pokal, verjetno bolj kot jaz. Oba sva telesno izjemno močna igralca, toda vnovič se je pokazalo, da v ključnih trenutkih zelo pomembno vlogo igrajo tudi živci.«) opisal pot do svojega doslej največjega uspeha, za katerega je prejel 2,53 milijona evrov. Skupno je sicer doslej zgolj z nagradami zaslužil že 22,6 milijona €.


Na svetovni lestvici Dominic z 9125 točkami še naprej drži tretje mesto, pri čemer se je v točkovanju ATP močno približal drugouvrščenemu Špancu Rafaelu Nadalu (9850). Na vrhu še naprej kraljuje Srb Novak Đoković (10.860), toda ni jih malo, ki pravijo, da je le še vprašanje časa, kdaj bo prestol zasedel Thiem. Kar si vbije v glavo, največkrat tudi doseže.
 

Naslednja točka je vedno najpomembnejša

Njegova prva teniška trenerja sta bila starša, oče Wolfgang in mati Karin, kmalu po dopolnjenem osmem letu pa je začel nad njim bedeti Günter Bresnik. Njuno sodelovanje se je brez dodatnih pojasnil končalo pred poldrugim letom, januarja letos pa je Dominic svoj strokovni štab z glavnim trenerjem, Čilencem Nicolasom Massujem, okrepil še s slovitim rojakom Thomasom Mustrom in se že po pičlih dveh tednih tudi poslovil od njega, pri čemer 52-letni šampion iz Lipnice, prvi avstrijski zmagovalec turnirja za grand slam (OP Francije 1995) in nekdanja št. 1 na svetu, še danes ne ve, zakaj ga je pravzaprav odpustil.

Thiem o razlogih javno (še) ni spregovoril, rezultati, ki jih je dosegel, pa kažejo, da z odločitvami glede trenerjev, ki so v domovini dvignile precej strahu, ni ravnal v svojo škodo. Skrivnost uspeha se skriva tudi v njegovem življenjskem vodilu. »Kot profesionalni športnik je treba iz dneva v dan delati na sebi, piliti svojo tehniko in izboljševati svojo igro,« je pojasnil junak 140. odprtega prvenstva ZDA, ki se po (večji) napaki med dvobojem spodbuja z mislijo: »Naslednja točka je vedno najpomembnejša!«


Zanimivo, da nikoli ni imel kakšnega športnega vzornika, že od nekdaj pa izjemno uživa v gledanju tekem v smučarskih skokih, tenisu in nogometu. Njegov najljubši klub je londonski Chelsea, ima pa tudi svoje moštvo 1. TFC Matzendorf, s katerim je pred dobrimi tremi leti gostoval tudi na Brdu in s 3:1 premagal zasedbo nekdanjega slovenskega teniškega igralca Grege Žemlje. Thiem, ki je imel na dresu št. 99, se ni vpisal med strelce, je pa pokazal, da se zelo dobro znajde tudi na nogometnem igrišču.