Napačen sklep, zaželen učinek

Nekateri pazijo na to, da vsako jutro vstanejo iz postelje z desno nogo, kajti sicer je bojda pred njimi nesrečen dan. Če se jim zgodnji manever skazi, urno zlezejo nazaj med rjuhe, ga ponovijo, vendar s pomembno razliko, tokrat z desno nogo naprej, saj kdo pa bi hotel nadse klicati nesrečo?! Najdejo se tudi takšni, ki ne stopijo na nogometno igrišče, če si niso nadeli »srečnih« nogavic, v katerih so nekoč že zabili gol, ali morda majico ali kaj drugega. Vam je to slišati čudno?

Spregledane veze

Hja, je in ni, kajti po znanstvenih dognanjih ni človeka, ki v življenju ne bi imel najmanj enega obreda ali predmeta, ki mu lahkoverno pripisuje moč, da mu prinese kaj zaželenega, navadno srečo. Kako je to sploh mogoče? Preprosto – človekovi možgani so zmotljivi. Da, prav ste prebrali. Ko premlevajo podatke o okolju, lahko naredijo dve pomembni napaki. Prva pomeni, da v naključnih podatkih uzrejo zvezo in vzorce, čeprav jih sploh ni. Druga, morda še usodnejša, pa je, da med podatki, med katerimi je vzročno-posledična zveza oziroma pomenljiv vzorec, ne naredijo nobene povezave, da zvezo spregledajo.

Prva napaka ni redkost med bitji, ki naseljujejo Zemljo. Morda vam je lahko v uteho, da je pogosta tudi med golobi. Po izsledkih raziskave, narejene že daljnega leta 1947, imajo tudi golobi navado početi nerazumne reči, da bi prišli do želenega, res pa je, da si ne natikajo srečenosnih nogavic.

Butnkletka

Burrhus Frederic Skinner (1904–1990), ameriški behaviorist in filozof, je v poznih 40. letih 20. stoletja proučeval vedenje golobov. Opravil je niz poskusov z lačnimi pticami, ki jih je zaprl v kletke, nato pa jim, povsem naključno, po žlebu v novo bivališče nasul slastno pičo. Golobi, tako Skinner, so začeli verjeti, da, kar koli že so počeli prav tedaj, ko jih je nahranil, takšno ravnanje povzroča, da dobijo hrano, zaradi česar so dejanje čim pogosteje ponovili.

»En golob, na primer, se je vrtel okoli svoje osi v nasprotni smeri urinega kazalca, to ponovil dva- ali trikrat, se ustavil, nato pa začel znova.« Drugi, je opazil raziskovalec, je z glavo butal v enega izmed kotov kletke. In tako naprej – ni bilo goloba, ki ne bi počel že nekaj, za kar je po izkušnjah domneval, da povzroči postrežbo, saj je to počel prav tedaj, ko se je to prvič zgodilo.

Strokovnjak si je zapisal, da raziskava potrjuje vraževerno vedenje pri golobih. Ptice se namreč vedejo, kakor da bi bila vzročno-posledična zveza med nekim vedenjem in postrežbo hrane, čeprav je v resnici ni bilo. Pojav je imenoval naključna okrepitev. Golobi so torej menili, da je prihod hrane pogojen z nekim vedenjem, vrtenjem v krogu, butanjem v kletko idr., in čeprav v resnici postrežba sploh ni bila odvisna od takšnega vedenja, so se ga trudili čim večkrat ponoviti, da bi vendar pričarali pičo.

(Ne)pomenljivi vzorci

Resnici na ljubo človekovi možgani delajo podobne zveze kakor golobji, recimo med nogavicami in golom, čeprav jih v resnici ni. Pojav imenujemo apofenija – videti vzorec ali zveze med naključnimi, nesmiselnimi podatki. Izraz je konec 50. let prejšnjega stoletja skoval psihiater Klaus Conrad (1905–1961), z njim pa je opisal človekovo nagnjenost k temu, da vidi povezave tam, kjer jih ni, celo več, trudi se jih za vsako ceno uzreti, hoteč nečemu pripisati pomen. Po njegovem mnenju si človek ne more kaj, da ne bi iskal vzorcev v naključnih pojavih, rečeh itn.

In smo spet na začetku. S stališča statistike lahko žoga pristane v mreži kadar koli, toda napadalec je prepričan, da si bo zvečal možnosti premagati nasprotnikovega vratarja, če bo nosil srečne nogavice. Ljudje preprosto nočemo, da je nekaj prepuščeno naključju, da se lahko obrne tako ali drugače, hočemo najti pot, po kateri bi si zvečali možnosti doseči zaželeno. In potem delamo nerazumne sklepe in domneve.

Največji izziv je, ali dogodek A v resnici povzroča zaželeni dogodek B ali pa se je B zgodil sam po sebi, naključno, ali zaradi nekega drugega dogodka, ne pa razloga A. Ko preverjamo zvezo, ki smo jo skovali, najprej domnevamo, da med A in B ni povezave. To je tako imenovana ničelna hipoteza. V primeru srečenosnih nogavic bi se ta glasila: nogavice ne povzročijo tresenja mreže. Toda če se v teh nogavicah gol vseeno zgodi, človekovi možgani ničelno hipotezo zavrnejo. Naredijo torej napako prvega tipa – uzrejo pomenljivi vzorec tam, kjer ga ni.

Vzorcem dati pomen

Strokovnjaki so prepričani, da človekovi možgani neprenehno iščejo vzorce in povezave. Kajti ko je neki dogodek A res povezan z nezaželenim dogodkom B, človek pa te povezave ne vidi, je to lahko zanj tudi usodno. Tveganje, da se kdaj zmotijo in vidijo zvezo tam, kjer je ni, odtehta nevarnost, ki bi ji bili izpostavljeni, ko bi možgani prezrli pomembno vzročno-posledično vez. Da, nogavice morda nimajo nič opraviti z golom, a škoditi ne more, mar ne? Lahko pa bi bilo silno nevarno, če ne bi videli povezave med stopiti na tanek led, čofniti v mrzlo vodo in utoniti.

Michael Shermer (1954), ameriški raziskovalec in publicist, v delu The Believing Brain (Verujoči možgani) odkriva: »Človekovi možgani so stroji za odkrivanje vzorcev – drugo z drugo povezujejo točke v naravi, tako pridobljenim vzorcem pa pripišejo pomen. Včasih je točka A res povezana s točko B, včasih pa ni. Ko je, smo se naučili nekaj pomembnega o okolju, spoznanje pa nam pomaga predvidevati, kaj se utegne zgoditi, zaradi česar si zvečamo možnosti za preživetje in tudi za to, da se razmnožujemo, imamo potomce. Žal pa naši možgani ne zmorejo zlahka ločiti praznih marenj od resnice.« Še več, prepričan je, da se možgani na vse kriplje trudijo pripisati pomenljivost pomenljivim in nepomenljivim vzorcem. Po vsej sili hočejo vzorcem vliti pomen, namen in učinek. Z drugimi besedami – lahkoverni so.