Ni dovolj zgolj sanjariti

Večina je cilj še pred nekaj desetletji povezovala le s športom – do njega morajo priteči tekači, privijugati smučarji, in to, po možnosti, seve, prvi. Naj nam je prav ali ne, a za otipljivi uspeh mora imeti v sodobni storilnostno usmerjeni družbi vsak jasno zastavljene kratko-, srednje- in dolgoročne življenjske cilje ter razdelane strategije, kako jih bo dosegel.

Našim prednikom ni bilo treba razmišljati veliko dlje kot onkraj naslednjega obroka, sodobni ljudje pa moramo načrtovati kar desetletja vnaprej: kako bomo prišli do ustrezne izobrazbe in kariere ter si ustvarili gnezdo, potem se krog ponovi z načrti, kako bomo vse to pomagali doseči potomcem. Često krivično zapostavljeni, a nič manj pomembni niso niti cilji osebne in duhovne rasti, ki so gradniki naše identitete in napajajo občutek lastne vrednosti. »Če želite živeti srečno življenje, ga navežite na cilj, ne na ljudi ali reči,« je baje modroval fizik Albert Einstein. Oglejmo si nekaj preprostih vodil, po katerih naj bi si zastavili cilje, in še ključneje, vztrajali pri njihovem uresničevanju.

Kaj, kako in kdaj

Cilji morajo biti predvsem jasno opredeljeni, merljivi, realistični in trdno zakoličeni z roki za njihovo dosego, sicer razvodenijo v nejasna hotenja. »Rad bi bil uspešen športnik« ne zaleže, treba je določiti, v katerem športu bi radi želi uspeh, ali imamo resnične možnosti za to, katere uspehe bi radi dosegli in do kdaj. Primer jasneje opredeljenega prejšnjega cilja je: »Rad bi bil dober rekreativni tekač, ki bo po dveh letih zmogel preteči mali maraton.« Cilji morajo biti uresničljivi, a prav tako nam morajo pomeniti izziv, raje naj bodo malce nad našimi trenutnimi zmožnostmi kot pod njimi. Prelahki namreč ubijejo motivacijo.

Izogniti se moramo pasti, da bi jih opredelili preveč podrobno in togo, saj bomo tako prehitro obtičali, ko bomo neizogibno trčili v razliko med resničnostjo in našimi predstavami. Prav tako jih ne sme biti preveč, saj sicer nezavedno začnemo dajati prednost lahkim, a nepomembnim ciljem. Ti tudi ne smejo biti preveč kratkoročni, saj potem razmišljamo zgolj kratkoročno – treba je imeti širši pogled na svoje življenje.

Pomembni začetni korak, ki ga marsikdo izpusti in se zažene z glavo v zid, je tudi to, da poleg cilja opredelimo še ključne korake do njega oziroma, da večje cilje razdrobimo na manjše, lažje zalogaje. Če ostanemo pri prejšnjem primeru, si denimo prvi podcilj zastavimo tako: »Ta teden bom začel in poskušal preteči dvakrat po dva kilometra.« Ti manjši in večji kamni bodo tlakovali pot do končnega cilja in preprečili, da bi zašli z nje. Za doseganje dolgoročnih ciljev je ključno, da smo osredotočeni na končni cilj in na trenutno nalogo na poti do njega. Kadar je cilj zahteven, se bolj posvetimo trenutnim nalogam oziroma majhnim korakom. Ko so naloge lahke in je konec že blizu, pa se je bolje osredotočiti na končni uspeh, da ostanemo motivirani.

Dober temeljni kamen uresničevanja ciljev je tudi, da svoje namere zapišemo, nekomu povemo, saj nas to po študijah nezavedno obvezuje in pozneje, ko postane izpolnjevanje težko, tudi spodbudi, da ne odnehamo. Pri nameri lažje vztrajamo tudi, če beležimo napredek – pišemo dnevnik ali vsaj delamo kljukice na seznamu nalog. Pomaga tudi, če se za vsak uspešen korak na poti do cilja nagradimo s katero malenkostjo.

Lepa slika – slepilo

Čeravno nas nekateri novodobni guruji učijo, da nam bo stvarstvo na pladnju prineslo vse, kar si zmoremo zelo podrobno in živo naslikati v mislih, po znanstvenih izledkih ni povsem tako. Po raziskavah namreč več moči, kot je kdo vloži v sanjarjenje, pomeni manj moči, usmerjene v doseganje predmeta sanjarij. Bohotna domišljija je lahko tudi prekletstvo – zakaj bi se, denimo, trudili za dobro službo ali sanjskega partnerja, ko pa smo že oba scenarija do onemoglosti preigrali v mislih, v udobju naslanjača in brez nevarnosti, da bi nam spodletelo.

Potemtakem ne gre preveč okušati sladke prihodnosti, če še nismo prispeli vanjo. Strokovnjaki priporočajo tehniko kontrasta, pri kateri, seve, gojimo pozitivno predstavo o prihodnosti, a ta naj temelji na izkušnjah iz preteklosti. Povrhu je treba predstavo o svetli prihodnosti uravnovesiti s primesjo možnih negativnih vidikov resničnosti. Brez tega kontrasta, če gojimo samo eno izmed obojega, gre bodisi za izgubo stika z resničnostjo bodisi za pretirano črnogledost.

Vizualizirajmo pot, po kateri bomo dosegli cilj, ne le končnega izplena. Lahko se strinjamo z ameriškim radijskim in televizijskim voditeljem Larryjem Elderjem, ki je dejal: »Cilj brez načrta je zgolj želja.« Prepogosto si predstavljamo le sladke plodove, zelo nejasna pa je podoba, kako bomo do njih prišli. S tem, ko si predstavljamo tudi korake, po katerih bomo napredovali, lažje ohranimo pozornost nanje, zmanjšamo skrbi in več naredimo. Raziskovalca Pham in Taylor sta v neki študiji naprosila študente, naj si ali predstavljajo, da so se dobro odrezali na izpitu, ali naj si vizualizirajo korake, ki bi jih privedli do tega. Tisti, ki so si predstavljali, kako berejo in se učijo, so v resnici več časa preždeli za knjigami in dosegli boljše ocene na izpitu od onih, ki so samo sanjarili o dobri oceni.

Če si predstavljamo le končni rezultat, spregledamo vse, kar bi lahko šlo narobe, saj ljudje samodejno predpostavljamo, da bo vse lažje, kot je v resnici. Ne glede na količino življenjskih izkušenj ponavljamo to napako pri vsakem večjem podvigu, z razmislekom o otipljivih korakih pa se ji lahko izognemo.

Prvi korak šteje

Sliši se samoumevno in banalno, a za končni uspeh je treba najprej začeti: kakor koli, s še tako majhno nalogo – šteje le to, da smo začeli. Če kaj gojimo le v mislih, se ne bo izpolnilo. Ko pa naredimo prvi, morda še tako negotov korak, smo cilj že trdneje zasidrali v svoj um. »Česar ne začnemo danes, ni nikoli dokončano jutri,« je dejal nemški pisatelj Johann Wolfgang von Goethe. Če kaj začnemo, bomo to verjetneje speljali do konca, kot če se ničesar ne lotimo.

Raziskovalec Kenneth McGraw je s sodelavci naprosil prostovoljce, naj rešijo zelo težko miselno nalogo. Preden so lahko končali, so jih raziskovalci prekinili in jim dejali, da je preizkusa že konec. Kljub temu se skoraj devet udeležencev izmed desetih ni ustavilo, rešili so nalogo, kajti, kar so začeli, so hoteli dokončati, čeprav ne po navodilu raziskovalcev, ampak iz lastnega nagiba.

Prelaganje in odlašanje sta najboljša odganjalca uspeha. Izgovarjamo se, denimo, saj bom to naredil, a moram prej postoriti še drugo, jutri pa res začnem, prihodnji teden, ko bo lepše vreme ali mi bodo zvezde bolj naklonjene, pa res začnem... Lažje je začeti, če si postavimo rok in ga spoštujemo. Preprosto, ne? Odlašanju se lahko izognemo tako, da o nalogah razmišljamo čim bolj stvarno in otipljivo. Če je naš cilj pokositi trato, ne razmišljajmo o tem, kako bodo vsa stebelca elegantno porezana na enako dolžino in kako se bo na njih prelepo svetlikala jutranja rosa. Raje preudarjajmo, ali je v kosilnici še kaj goriva. Šele ko dodobra zagrizemo v delo, počasi dvignemo pogled k bolj oddaljenemu in abstraktnemu končnemu cilju – urejeni trati.

Cilje znati odpustiti

Na poti do cilja nujno naletimo na ovire in pogosto, ko nam ne gre po načrtih, vržemo puško v koruzo tudi zaradi malenkosti. Ta pojav je pogostejši pri kratkoročnih ciljih, ki so usmerjeni v omejevanje, kot sta na primer hujšanje ali zmernejše pitje alkohola. Zlasti pri topljenju odvečnih kilogramov zaleže že, da se pregrešimo za en grižljaj, pa si kar vdano v usodo rečemo Če je šel bik, pa naj gre še štrik in se začnemo neustavljivo basati, s čimer hitro izničimo vse, kar smo prej dosegli z dieto. Zvijača, s katero premagamo ta učinek, je, da kratkoročne cilje navežemo na dolgoročne in jih opredelimo tako, da zapovedujejo in ne omejujejo (Pazil bom, kako in kaj jem namesto Ne smem jesti). Če denimo želimo izgubiti nekaj odvečne teže, si lahko zastavimo cilj dolgoročno tako: »Hočem biti vitkejši, da bom lahko na rojstnodnevni zabavi staršev udobno nosil najljubše kavbojke.«

Cilje je treba znati tudi opustiti. Ljudje smo nagnjeni k temu, da pri nečem vztrajamo zgolj zaradi tega, ker smo v to vložili že veliko truda in časa ter se nam zdi škoda, da bi vse to zavrgli. Tudi ko gre načrt po zlu, pogosto še kar silimo z glavo skozi zid. Več kot smo vložili, bolj se nam zdi, da nam mora uspeti, čeprav dejstva govorijo proti temu. Poskušajmo se zavedati, da je ključ do končne zmage tudi to, da vemo, kdaj odnehati. Kot ve vsak sadjar, je treba drevje tudi obrezati, ne le gnojiti, da lepše obrodi.