Od očetovega klavirja do enega najboljših orkestrov sveta: »Glasba ustvarja povezavo, ki jo je težko razložiti z besedami« (FOTO)

V okviru 74. Ljubljana Festivala bo 3. septembra ob 20. uri v Cankarjevem domu koncert Londonskega simfoničnega orkestra pod vodstvom sira Antonia Pappana. Z njim bodo nastopili Državni zbor iz Kaunasa ter solistki Maria Bengtsson in Noa Beinart, na programu pa bo Mahlerjeva Druga simfonija, »Vstajenje« – eno najbolj monumentalnih del simfoničnega repertoarja. Pappano se v Ljubljano vrača po letu 2024, ko je z LSO izvedel Mahlerjevo Prvo simfonijo. Tokrat bo stopil še globlje v Mahlerjev svet, kjer se vprašanja o življenju, smrti, izgubi, upanju in preseganju prepletajo v glasbeno vizijo izjemne moči. Sir Antonio Pappano, ki od sezone 2024/25 vodi enega najuglednejših orkestrov sveta, je v pogovoru spregovoril tudi tem, kaj mu je ostalo v spominu po prvem obisku Slovenije.

Ko človek pogleda vašo življenjsko zgodbo, je zanimivo, da se vaša glasbena pot ni začela na elitnem konservatoriju, temveč v precej bolj intimnem okolju – pri desetih letih ste za klavirjem spremljali svojega očeta, pevca in učitelja petja. Se še spomnite, kaj vas je takrat zares pritegnilo h glasbi: zvok sam, pripovedovanje zgodb, očetova osebnost ali morda občutek, da skupaj ustvarjata nekaj, česar besede niso znale povsem izraziti?

Mislim, da je šlo za vse to hkrati. V naši družini glasba nikoli ni bila nekaj ločenega od življenja; preprosto je bila del ozračja v hiši. Oče je poučeval petje, ljudje so nenehno prihajali in odhajali, glasba pa je bila prisotna od jutra do večera. Najbolj me je verjetno očaral človeški glas. Ko že kot otrok spremljaš pevce, se začneš zavedati, da glasba v resnici pomeni komunikacijo. Gre za nekoga, ki želi izraziti čustvo, povedati zgodbo ali razkriti nekaj o sebi. To mi je bilo zelo všeč. In da, nekaj posebnega je bilo tudi sedeti za klavirjem z očetom. Takrat seveda nisem razmišljal o velikih umetniških idejah. Preprosto sem mu skušal pomagati. Toda ko danes gledam nazaj, razumem, da so me ti trenutki naučili, kako glasba ustvarja povezavo med ljudmi, ki jo je težko razložiti z besedami. Prav v tem je še danes njena čarobnost.

Tokrat bo dirigiral Mahlerjevo Drugo simfonijo. FOTO: Mark Allan

Z LSO ste v Sloveniji že nastopili leta 2024, ko ste izvedli Mahlerjevo Prvo simfonijo, zdaj pa se vračate z njegovo precej bolj monumentalno Drugo, »Vstajenjem«. Kaj se po vašem mnenju zgodi z dirigentom, ko se po dveh letih vrne k istemu skladatelju in istemu orkestru, vendar z delom, ki odpira tako temeljna vprašanja, kot so trpljenje, smrt, upanje in možnost preseganja človeškega?

Ena čudovitih stvari pri Mahlerju je, da nikoli ne pridete do dokončne interpretacije. Njegova glasba raste skupaj z vami, ker z vami raste tudi življenje. Prva simfonija govori na mnogo načinov o prebujenju, odkrivanju in srečanju mladega človeka s svetom. Druga gleda veliko dlje. Zastavlja ogromna vprašanja o trpljenju, izgubi, upanju in nazadnje obnovi. Ta vprašanja nam v različnih obdobjih življenja pomenijo različne stvari. Vrniti se k Mahlerju z istim orkestrom je še posebej dragoceno, ker že obstaja skupen jezik. Z leti skupaj gradite zaupanje. To vam omogoča, da greste globlje. Glasbeniki vedo, kaj iščete, vi pa poznate njihove glasove in osebnosti. Starejši ko postajam, manj me zanima ponujanje odgovorov. Pri Vstajenju me najbolj gane iskrenost vprašanj. Končno sporočilo je izjemno močno, vendar je močno zato, ker si ga je Mahler na poti do njega zares zaslužil.

Za dirigenta je verjetno precej paradoksalno, da je hkrati človek, ki mora imeti popoln nadzor, hkrati pa mora glasbenikom dovoliti, da ga presenetijo. Koliko nadzora ste danes pripravljeni izpustiti iz rok v primerjavi z začetkom svoje kariere – in ali ste se morali za to naučiti tudi nekoliko manj resno jemati samega sebe?

Mislim, da vas izkušnje naučijo, da nadzor in zaupanje nista nasprotji. Pravzaprav sta odvisna drug od drugega. Ko ste mlajši, imate včasih občutek, da morate ves čas izkazovati gotovost. Skrbi vas, da bi kdo vsako znamenje prilagodljivosti razumel kot šibkost. Z leti pa postanete bolj sproščeni ob spoznanju, da je v veliki partituri veliko različnih možnosti. Danes verjetno poslušam bolj kot nekoč. Nepričakovano me veseli. Če glasbenik ustvari barvo ali idejo, ki si je nisem predstavljal, je to lahko čudovito navdihujoče. In da, mislim, da je zelo pomembno, da sebe ne jemljete preveč resno. Glasba je že dovolj resna. Privilegij je, da lahko počnemo to, kar počnemo, vendar morajo biti v prostoru za vaje tudi veselje, humor in človečnost. Če se ljudje počutijo sproščene in spoštovane, bodo praviloma dali vse od sebe. Nihče si ne želi ustvarjati glasbe pod oblakom strahu.

Glasba je bila del njegovega življenja že od otroštva. FOTO: Mark Allan

Slovenijo ste že spoznali, zdaj se vračate. Če odložite partituro in dirigentsko palico ter na neko državo pogledate preprosto kot človek, kaj vam je ostalo v spominu o Sloveniji? Je kakšen zvok, okus, kraj ali trenutek, ki vas je presenetil in bi ga ob tem obisku radi znova doživeli?

Najbolj sta mi ostala v spominu toplina ljudi in občutek, da ste v državi z zelo močnim občutkom lastne identitete, ki pa je hkrati čudovito odprta in gostoljubna. Spomnim se, da me je prevzela lepota pokrajine. Poseben se mi zdi občutek bližine med kulturo in naravo. Tega se zaveste tudi ob kratkem obisku. Glasbeniki pogosto potujemo hitro – od letališča do hotela in nato do koncertne dvorane –, zato so trenutki, ki ostanejo z nami, pogosto zelo preprosti: sprehod skozi mesto, pogovor po koncertu, lokalni obrok, ki ga delite s kolegi. Slovenija mi je pustila prav ta občutek velikodušnosti in sproščenosti. Veselim se vrnitve, tega, da bom videl več vaše države in se znova srečal z občinstvom. S prejšnjega obiska sem odnesel spomin na ljudi, ki so poslušali z izjemno pozornostjo in navdušenjem, za izvajalca ni večjega povabila, da se vrne.