
Galerija

Ovni bi čim prej, jezljivo in s kletvicami potegnili črto, tudi če to pomeni, da, denimo, potegnejo kratko pri delitvi premoženja. Bikom je tudi tedaj, ko vedo, da razmerju ni več pomoči, težko dati pobudo za razvezo, dvojčki začnejo kmalu zatem, ko uplahne prva zaljubljenost, tuhtati, ali je ta zveza tista prava.
Značilni Marsovi varovanci se z življenjskimi izzivi spoprijemajo z dejanji, prežetimi z adrenalinom. Kvečjemu bi jim lahko očitali, da se prehitro, nepremišljeno poženejo naprej, kakor da se o čem (ali kom) ne morejo odločiti in se obotavljajo izreči zadnjo besedo. Ko imajo polno mero, brez veliko tuhtanja zaloputnejo z vrati, obrnejo hrbet in se ne vračajo več. Ker se njihove zveze navadno sklenejo z besnim izbruhom, marsikaj nedorečenega pustijo viseti v zraku ali pa ostanejo nekdanjemu partnerju še kaj dolžni. Najmanj opravičilo, ker so mu v obraz vrgli vse prej kakor prijazne besede, sicer ne morejo pričakovati, da se bo pred sodiščem pustil prepričati, da si čim pravičneje razdelita skupno premoženje. Da, ovni so nagnjeni tudi k temu, da čim prej potegnejo črto, čeprav tudi v svojo škodo, a to pozneje, v novi zvezi, krepko obžalujejo. Najbolje je, da razkadijo jezo z adrenalinskim športom, potem pa se z nekdanjim partnerjem mirno, spoštljivo dogovorijo, kako in kaj poslej, pa bosta oba najzadovoljnejša.
Tudi ko so predstavniki Venerine vrste povsem prepričani, da se je silna ljubezen, ki so jo nekdaj čutili do partnerja, razblinila v mlačnost in brezbrižnost, jim je zelo težko končati razmerje. Ko se namreč biki na nekoga navežejo, se v njih najprej vzbudi želja, da bi partnerja zavarovali pred vsem hudim, ta pa sčasoma, v več letih, kot pač zveza traja, preide v navado braniti ga pred vsem slabim, kar bi ga lahko doletelo. In ločitev ni ravno nekaj prijetnega, mar ne? Za nameček imajo občutek, da bi s pobudo za razvezo nekako omalovaževali vse prijetno, kar so z nekom res preživeli. Vendar, odstirajo astrologi, namesto da se biki še naprej trudijo v življenje obuditi mrtvo, naj se
raje kot v preteklost ozrejo v prihodnost. Mar res želijo tako, kot so zadnje tedne, mesece, leta, živeti tudi v prihodnje? Brez občutka, da ljubijo in so ljubljeni? Korak proč in naprej jim je lažji, če razširijo krog znancev, se, na primer, vpišejo v plesni tečaj, da spoznajo druge ljudi, s katerimi bodo v daljni prihodnosti nemara lahko potešili svoje potrebe po ljubezni.
Danes tukaj, jutri tam je menda na kožo, tudi v partnerstvih, pisano zvedavim Merkurjevim varovancem. To, seveda, ne pomeni, da so vsi dvojčki v ljubezni nestalni, nezvesti in zagrizeni sovražniki trdnega razmerja. Globoko v sebi so pod kožo prav tako krvavi, kakor so vsi drugi – koprnijo po tem, da ljubijo in so ljubljeni. Je pa res, da se začnejo prej kot kdo drug, ko uplahne prvi val zaljubljenosti, spraševati, ali je razmerje smiselno nadaljevati in poglabljati, ko pa sta si vendar tako različna. Ker zmorejo iz rokava na videz prostodušno partnerju stresti razloge za in proti, jim kdo očita pomanjkanje srca, a to še ne pomeni, da njihova čustva niso nikoli bila globoka, le vajeni so razčlenjevati jih z razumom. Ob ločitvi jim koristi, da nekaj časa živijo sami s seboj, ne da skočijo takoj v novo zvezo, kajti sicer jih bodo sčasoma dohiteli strahovi in dvomi, da je z njimi nekaj hudo narobe, ker se nobena zveza ne obdrži prav dolgo. Z njimi naj opravijo v samskem stanu. Ko bodo iz starih razmerij izluščili vse dobre in slabe plati in jih res doumeli, si bodo tlakovali pot do trdnejše ljubezni v prihodnosti.
Ko se značilni predstavniki Lunine vrste zaljubijo, partnerja kaj hitro začnejo doživljati kot družinskega člana, na srčni ravni jim pomeni toliko kot starši, sorojenci. To pa tudi pomeni, da so povsem čustveno razrvani, ko se razmerje začne krhati in naposled tudi razpade. Imajo občutek, kakor da bi jim kdo spodmaknil tla pod nogami, kot bi se jim dom zrušil na glavo, dobesedno, saj odhod partnerja doživijo kot izgubo najbližjega, in to tudi, ko so razumsko pretehtali razloge za ohranitev razmerja in proti in se zavedajo, da je ločitev prava odločitev. Raki naj bi si po razvezi vzeli čas za žalovanje, a nikar predolgo ostajali v svojem oklepu, ne da bi ponovno tvegali izraziti ljubezen komu drugemu. Namesto da se smilijo sami sebi in se utapljajo v malodušju, naj se raje iskreno zjočejo, uzrejo, kaj je bilo
dobrega in kaj slabega, in naredijo korak naprej. Ob koncu razmerja jim lahko koristi tudi, da čustva in misli zaupajo osebnemu dnevniku, tako bodo od jeze lažje naredili korak k odpuščanju, od tega, kako hudo je, pa k temu, da je od tu naprej lahko samo še boljše.
Razveza, in to tudi, ko se zgodi na pobudo in željo Sončevega varovanca, je hud udarec levjemu ponosu. Priznati namreč mora, da se je motil, ko je bil, deskajoč na valovih zaljubljenosti, trdno prepričan, da bo z nekom srečen do konca svojih dni. Še več, marsikateri lev se oklepa nekega razmerja, čeprav to ni več ne prijetno ne koristno, samo zaradi tega, ker noče priznati, da ni imel prav, ko je izbral tega partnerja. Toda takšna naravnanost, seve, jim ne prinese nič drugega kot še več križev in težav. Nekaj odpustiti, dati od sebe, je lahko dobrodejno za vse vpletene, tudi morebitne otroke, kot pa po vsej sili poskušati ohraniti nekaj, česar v resnici sploh ni več. Ko se levi že odločijo za ločitev, se znajdejo pred skušnjavo, da bi partnerja očrnili, ga naredili krivega za vse slabo, ne bi pa mu hoteli priznati, da so z njim preživeli tudi dobre čase, da ima partner tudi vrline. Tedaj naj se potrudijo na zvezo pogledati čim bolj objektivno – da, partner je bil zanje najboljša izbira v času, ko sta pač bila skupaj –, potem pa naj naredijo korak naprej k še boljšemu, čeprav to nemara pomeni, da bodo njihova najboljša izbira za nekaj časa oni sami.
Ko se začnejo kazati prvi znaki, da razmerje nemara ni tako trdno in trajno, kot so sprva domnevale Merkurjeve varovanke, se v značilne device naselijo tesnoba in strahovi, da je z njimi nekaj hudo narobe, in to tudi, ko je na prvi pogled očitno, da zvezi ni več pomoči. Na primer, ko so zlorabljene oziroma partner do njih postane nasilen, ko pregloboko pogleda v kozarec. Namesto da se pribijajo na križ, kako so se narobe zaljubile, kje da so imele glavo, kako potem, ko se je razmerje nadaljevalo, niso pravi čas opazile, da gre rakovo pot, kaj korenito spremenile in ga ohranile, naj poskušajo od daleč, kot da ne opazujejo sebe in partnerja, ampak drugi par, uzreti obe plati medalje. Včasih, ko se dva razideta, ne pomeni, da je eden do obisti dober, drug pa prav tako do srži slab – lahko pomeni le, da se nista ujela, da nista za skupaj. Device naj se ob ločitvi ne bi pozabile opominjati, da nekje živi nekdo, s katerim se bodo tako čudovito ujele, kot si želijo, da bi se. In ko bodo naredile korak naprej, naj nikar najprej po vsej sili ne iščejo drobnih napak – češ zdaj so dovolj modre, da zatrejo nesrečno razmerje že v kali – pustijo naj se presenetiti.