Papež filmskega kiča je te dni znova v središču pozornosti

Le malo režiserjev je tako zaznamovalo neodvisni film kot Američan John Waters. Čeprav ni novega posnel že več kot dvajset let, je te dni znova v središču pozornosti. Njegova kultna filma Lak za lase (Hairspray) in Obupano življenje (Desperate Living) sta doživela restavrirano izdajo, kar je sprožilo val zanimanja za enega najbolj razvpitih filmskih ustvarjalcev. Ob tej priložnosti je 80-letni režiser za Guardian spregovoril o svoji nenavadni karieri, filmih, ki so nekoč šokirali svet, in tem, zakaj humor ostaja njegovo najmočnejše orožje.

Waters je zaslovel kot »papež filmskega kiča«, saj je že v šestdesetih in sedemdesetih letih snemal prizore, ki si jih drugi režiserji niso upali niti zapisati na papir. Njegovi filmi so bili polni črnega humorja, nenavadnih likov in prizorov, zaradi katerih so gledalci zgroženo obračali oči in se hkrati glasno smejali.

Priznava, da ga v karieri ni najbolj prestrašil škandal, ampak uspeh. Ko je Lak za lase leta 1988 prejel oznako, da je primeren tudi za mlajše gledalce, je bil prepričan, da ga bodo dolgoletni oboževalci zapustili. Namesto tega je film postal velika uspešnica, pozneje pa še broadwayski muzikal in nova filmska različica.

Povsem drugačen je film Obupano življenje, ki ga Waters opisuje kot svoj najbolj jezni in najbolj temačni projekt. Kljub vsem provokacijam pa poudarja, da njegovi filmi nikoli niso nastajali zato, da bi žalili ljudi. Njihovo sporočilo je preprosto: ne obsojaj drugih, če ne poznaš njihove zgodbe.

Tudi danes je brez dlake na jeziku. Kritičen je do ameriške politike, hkrati pa obžaluje, da je izginil lahkotni humor, kakršnega so nekoč prinašali nenavadni plesi in zabavne modne muhe. »Svet spreminjamo s smehom, ne sovraštvom.«