Poti do zadovoljstva in uspeha

Po študiji, ki so se je lotili Melanie Rudd, Jennifer Aaker in Michael I. Norton, ljudje ne dosežemo sreče, po kateri koprnimo, tudi vsled tega, ker si postavljamo napačne cilje oziroma se pehamo za nečim, kar nam tedaj, ko to uresničimo, ne prinese občutkov zadovoljstva, izpolnitve idr., kakršne smo si obetali, ko smo naredili prvi korak.

Po njihovih izsledkih si skrajšamo pot do želenega zadovoljstva, če si postavimo cilje, ki so usmerjeni v dobro vseh, ne le nas samih, povrhu pa smo pri snovanju, kaj bomo naredili v imenu tega cilja, zelo konkretni – recimo, zastavimo si, da bomo vsak dan skrbno in dosledno ločevali odpadke ali da bomo vsak dan znova naredili nekaj, s čimer bomo koga spravili vsaj v smeh, če že ne krohot –, ne pa abstraktni in splošni. Otipljivi načrti, ki jih izpolnimo, namreč vlivajo več osebnega zadovoljstva in radosti, kakor če si zastavimo ohlapne in načelne, recimo, vsak dan bom koga osrečil(a) in več bom storil(a) za varovanje narave.

Delež zadovoljstva oziroma sreče, ki so ju bili udeleženci raziskave deležni, ko so si postavili konkretni načrt, je bil neprimerno večji kot tedaj, ko so si postavili ohlapnega, splošnega. Vzrok za razliko je po mnenju raziskovalcev mogoče pripisati vrzeli med pričakovanji o tem, kako bo, in stvarnostjo, torej kako je (bilo) v resnici.

Ko so udeleženci kovali konkretne načrte, so bila njihova pričakovanja, kaj bodo storili, da na primer koga nasmejejo, in kako se bodo počutili, ko jim bo to uspelo, bližje temu, kakor je bilo v stvarnosti, zaradi česar so bili tedaj, ko se je načrt izpolnil, takoj nagrajeni s prijetnimi občutki, ki sledijo uspehu. Predstave udeležencev, ki so si postavljali ohlapne, načelne načrte o tem, kaj bodo storili v imenu varovanja okolja in kako se bodo počutili pri posameznem koraku k temu cilju, pa so precej prekašale resničnost. Še več, tudi če so bili dejavnejši na okoljevarstvenem področju, vsakega koraka v tej smeri, denimo ločevanja odpadkov, niso zaznali kot pomembnega napredka, vrednega zadovoljstva, zaradi česar jih je, prav nasprotno, nenehno mučil občutek, da niso storili dovolj. To pa tudi pomeni, da so se od sreče in zadovoljstva, ki so ju hoteli doseči, pravzaprav oddaljili, ne pa se jima približali.

Medvedja usluga

Strokovnjaki menijo, da se oddaljujemo od zadovoljstva, ko si postavljamo cilje, ki so preveč splošni in vseobsegajoči, kajti tako zastavljeni so dober temelj za neresnična pričakovanja o tem, kako srečni smo lahko oziroma kaj lahko dosežemo. Ker, kakopak, nismo slepi, zmoremo tedaj, ko se to zgodi, zaznati, da pričakovanja krepko prekašajo resničnost, zaradi česar smo utemeljeno razočarani. Z ohlapnimi, splošnimi načrti si torej dolgoročno delamo medvedjo uslugo, saj si z njimi skrajšujemo pot do nezadovoljstva.

Prav nasprotno pa velja, ko si postavimo zelo natančne in izvedljive cilje. Pričakovanja so v tem primeru bolj realistična, zaradi česar tudi zmoremo opaziti in ceniti vsako izpolnitev, to pa nam vliva občutek zadovoljstva kratko- in dolgoročno. Jennifer Aaker razlaga: »Najbrž ni nikogar, ki bi dvomil o tem, kaj si želi. Povsem na jasnem si je sam s seboj, da hoče biti bolj srečen, kot je, toda poti, ki jo mora prehoditi, da bi to dosegel, ne vidi prav razločno. Še več, pot do sreče je zavita v meglo tudi vsled tega, ker ljudje pogosto mislijo, da vedo, kaj bi jih osrečilo, v resnici pa so njihove napovedi o tem, kaj jim bo v kolikšno veselje, zelo zmotne.«

Povej šalo

Pri eni izmed nalog, ki so jih raziskovalci postavili udeležencem študije, so te razdelili v dve skupini. V prvi so bili tisti, katerih načrt je bil ohlapen, vsak dan koga osrečiti, v drugi pa oni, katerih načrt je bil bolj natančen, vsak dan koga nasmejati. Zanimivo je, da so se udeleženci zelo podobno lotili izpolnitve naloge, po najboljših močeh so bili prijazni, ustrežljivi in/ali šaljivi. Komu so, na primer, kaj podarili, povedali šalo, povedali smešno anekdoto iz svojega življenja, prek spleta s kom delili šaljiv posnetek, pripravili hrano za koga ali komu v stiski podarili topel obrok.

Ne glede na to, da so bila dejanja udeležencev v obeh primerih enaka, pa je bil občutek zadovoljstva pri udeležencih druge skupine, ki so imeli konkreten cilj, neprimerno večji kot pri udeležencih druge skupine z neotipljivo postavljenim načrtom.

Abstraktni cilji, menijo znanstveniki, ljudi pripravijo do tega, da postanejo nestvarni v svojih pričakovanjih. Prej ali slej opazijo, da z dejanjem niso zadeli žebljice na glavico, in to jih žalosti. Na koncu koncev, mar je res mogoče koga osrečiti s tem, da mu povemo dobro šalo ali mu kaj podarimo? Seveda ne. Toda s taistima dejanjema lahko iz koga izvabimo nasmeh, mar ne?

Bolj konkretno in natančno ko si zastavimo cilje za dosego sreče, bolj lahko zmanjšamo vrzel med pričakovanji o tem, kaj je mogoče, in tem, kaj je res možno, s tem vred pa si povečamo možnosti za zadovoljstvo. Melanie Rudd osvetljuje: »Postavitev zelo konkretnega cilja, s katerim bo kdo naredil kaj dobrega za sočloveka, prinaša več zadovoljstva tudi zaradi tega, ker zmore ta, ki daje, bolj natančno presoditi, ali je z nekim dejanjem izpolnil svoj cilj. Takojšnja prepoznava pa pomeni takojšnjo nagrado za uresničitev – občutek zadovoljstva oziroma sreče.«

Izvirna napaka

Iz pogovorov z udeleženci pred študijo in po njej so strokovnjaki izluščili, da so njihova pričakovanja o tem, kaj jih bo bolj osrečilo oziroma izpolnilo, ravno nasprotna izsledkom raziskave. Menili so, na primer, da bodo več dosegli, če si postavijo za cilj vsak dan koga osrečiti, kakor če je njihov cilj vsak dan koga nasmejati.

To je tudi izvirna napaka, zaradi katere ljudje nenehno sami sebi mečemo polena pod noge in smo večno nezadovoljni, ocenjujejo znanstveniki. Ko si postavljamo cilje in načrte ali sprejemamo zaveze, smo velikopotezni in (pre)splošni, čemur pa nujno sledita razočaranje in nezadovoljstvo, tudi občutek, da smo tako hudo pogrnili, da nam ni več pomoči, zaradi česar na splošno vržemo puško v koruzo.

Dušeslovci predlagajo, da temeljito prevetrite svoje osebne načrte in zaveze. Verjetnost, da se boste znebili odvečnih kilogramov, je, denimo, večja, če si naložite, da boste šli vsak dan namesto z dvigalom peš po stopnicah, kakor če si zadate, da boste vsak dan telesno dejavnejši.

V tej luči je smiselno tudi kdaj znova razmisliti o nekaterih ljudskih modrostih, po katerih se ravnamo, a o njih redko poglobljeno tuhtamo, saj so nam tako presneto vsakdanje in samoumevne. Recimo, kaj res pomeni Bolje vrabec v roki kot golob na strehi ali Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni.