Prenatrpana Zemlja

Leta 1900 je na svetu živelo 1,6 milijarde ljudi, danes nas je sedem milijard. Že čez štiri desetletja bi potrebovali kar tri Zemlje, da bi pridelali dovolj hrane za vse, so izračunali strokovnjaki mednarodne okoljske organizacije World Wildlife Fund (WWF), ameriški inštitut Worldwatch pa na drugi strani opozarja na razsipnost. Slaba polovica, kar štiri desetine hrane, ki v državah razvitega sveta roma v koš za smeti, pristane tam, ker ji je med čakanjem na kupca potekel rok uporabe ali pa ker je imel kupec prevelike oči in ni pojedel vsega, kar je kupil ali si pripravil. Ameriški kmetje podorjejo kar petino melon, ker te niso popolne oblike ali imajo na površini kakšne nepravilnosti.

»Človeštvo je na prelomnici,« je že leta 1992 svarila Nafis Sadik, nekdanja izvršna direktorica demografskega sklada pri OZN. »Najhitrejša rast prebivalstva v zgodovini je povezana z vedno večjo revščino in pomanjkanjem, poraba surovin pa vrtoglavo narašča. Oboje skupaj pomeni najresnejšo grožnjo za okolje do zdaj.«

Nevarno razsipništvo

K naraščanju prebivalstva sta pripomogla razvoj medicine in izboljšanje higienskih in življenjskih razmer nasploh – od konca 18. stoletja je smrtnost otrok, mladostnikov in mater upadla na severni polobli, v 19. in 20. stoletju tudi na južni, življenjska doba se je krepko podaljšala. Več kot nas je, več naravnih virov potrebujemo, večja je nevarnost, da uničimo okolje, od katerega je odvisno naše preživetje.

Toda planeta ne ogroža najbolj izrabljanje naravnih virov v državah s hitrorastočim prebivalstvom v tretjem svetu, ampak razsipno življenje v industrijskih državah, zadnje čase pa tudi na Kitajskem, v Indiji in Braziliji. Chandran Nair v knjigi Velika poraba piše: »Američani vsako leto pojedo devet milijard kokoši, gosi in puranov, Azijci s 13-krat več prebivalcev le 16 milijard. Bolj ko se krepi srednji sloj na vseh celinah, močnejši so zahodni vzori življenja in blaginje, zato ljudje pojedo več mesa. Živinoreja pa zahteva pašnike in travnike, zaradi česar je manj polj za pridelavo žit. Poraba vode narašča, zalog pitne vode je vse manj. Žito, ki bi lahko nahranilo lačne množice, je krma za živali.«

Do leta 2015 naj bi se delež svetovnega prebivalstva, ki živi v hudem pomanjkanju in lakoti, prepolovil, so zapisali v ciljih ob prelomu tisočletja. Manj kot štiri leta pred iztekom roka strada približno 925 milijonov ljudi. Zadnja lakota v Somaliji je ena najhujših v zadnjih desetletjih. Zanjo so krivi politični kaos, državljanska vojna in slaba porazdelitev hrane, ki je na voljo. Ravno tam, kjer hrane najbolj primanjkuje, se je pridela čedalje manj, namesto da bi se je več, pogosto zaradi nestabilnih političnih razmer. Čeprav se je v državah, kot sta Etiopija ali Bangladeš, preskrba s hrano izboljšala, je v Etiopiji še vedno štiri in pol milijone ljudi podhranjenih. Ljudje stradajo tudi v Pakistanu in Afganistanu.

Več hrane, manj otrok?

Že danes naj bi imel svet vse potrebne vire in tehnologije, da bi premagal lakoto in dolgoročno zagotovil hrano za vse, zatrjuje svetovna organizacija za prehrano FAO. Treba bi bilo povečati pridelavo hrane, obdelati nove kmetijske površine v državah v razvoju, predvsem pa malim kmetom ponuditi izobrazbo, boljši socialni sistem in jim olajšati dostop do trga.

Predstavnik OZN Olivier de Schutter zagovarja razmah ekološkega kmetijstva. V okviru nekaterih projektov v podsaharski Afriki so pridelali 214 odstotkov več hrane, ko so se preusmerili na agrarno-ekološko kmetijstvo. V Tanzaniji naj bi tristo petdeset hektarjev erodirane zemlje s trajnostnimi metodami pridelave spet spremenili v kmetijsko površino, kar je zavidanja vreden uspeh.

Vendar pa ponavljajoča se lakota prebivalstva v nekaterih delih Afrike ni zdesetkala tako kot virus HIV, ki je v samo poldrugem desetletju prevzel vlogo, kakršno je imela v srednjem veku v Evropi kuga. Programi načrtovanja družine in izobraževalni programi za prebivalstvo v Afriki in južni Aziji pa imajo poleg cilja, da bi zmanjšali rast prebivalstva, tudi cilj zajeziti širjenje aidsa. Do sredine stoletja bo v podsaharski Afriki verjetno živelo več kot dve milijardi ljudi, to je dvakrat več kot danes. »Večina žensk ima več otrok, kot si jih želi, saj običajno niso poučene o sredstvih za preprečevanje nosečnosti ali pa jim ta niso dostopna,« poudarja Renate Bähr, vodja ustanove Nemški urad za prebivalstvo sveta.

Strokovnjaki s tega področja se strinjajo, da vsako dodatno leto, ki ga mlada dekleta preživijo v šoli, zmanjša število otrok. Načrtovanje družine pa ne pomeni le omejevanja števila otrok, saj tablete in kondomi sami po sebi še niso zdravilo proti naraščanju prebivalstva. Pravico do odločanja in želje žensk ter parov je treba spoštovati, pritisk države na družine, da imajo lahko le enega otroka, je mogoč le v totalitarnih družbah.

Če se bodo v nerazvitih državah okrepile pravice žensk, da bodo lahko same odločale, koliko otrok bi rade imele, če se bodo njihove možnosti za izobraževanje izboljšale in bodo države v tretjem svetu vzpostavile boljši sistem zdravstva, lahko upamo, da bodo imeli ljudje tam čez nekaj desetletij manj otrok, ti pa bodo živeli v boljših razmerah. Da se da s pravo politiko pretrgati začarani krog prevelike rasti prebivalstva in revščine, kaže primer južnoindijske zvezne države Kerala. Z učinkovito politiko opismenjevanja so znižali rodnost precej pod nacionalno povprečje.