Preprosteje, 
kakor je videti

Simboli so neločljivo povezani s človeško zgodovino, učlovečenjem, kulturo, civilizacijo itn. Bili so temelj za razvoj jezika in pisav, na simbolih so temeljile mitologije in vere, filozofije in znanosti. Torej nas ne sme presenetiti, da so jih uporabljali tudi alkimisti, posebno ker so hoteli nekatera znanja in veščine po eni strani skriti pred neposvečenimi v to vedo, torej znanje iz roda v rod že, a samo za izbrance, po drugi pa so se hoteli zavarovati pred tem, da bi se zaradi prepovedanega čtiva znašli na seznamu tistih, ki jih je preganjala inkvizicija. Alkimijske procese, ki bi jih danes, vsaj nekatere izmed njih, lahko prevedli v preproste kemijske formule, so opisovali simbolično in alegorično.

Nekateri alkimisti so si izmislili svoje znake, simbole in alegorije, in to namerno, da bi ohranili skrivnosti, do katerih so se dokopali, zase oziroma za majhen krog izbrancev, vsem drugim pa bi bilo čtivo nerazumljivo. V sodobni govorici bi to pomenilo, da odkritja svoje obrti pač niso hoteli deliti s komer koli že, zlasti pa ne s tekmeci, kajti kdo neki bi hotel še koga poučiti o tem, kako naj ničvredno kovino spremeni v zlato, ko pa, če je tega res vešč, to lahko počne sam in tako obogati.

Kaj je kaj

Francoski kemik J. B. A. Dumas (1800–1884) se je že v 19. stoletju lotil razumevanja alkimijskih besedil kot »običajnih« navodil za različne kemijske postopke. Po njem povzemamo recept alkimika Georgea Ripleyja (domnevno med letoma 1415 in 1490), ki pa ga je menda prepisal iz neke knjige o alkimiji, pripisane Ramonu Lullu.

Dumas je najprej verno predstavil Ripleyjev recept, kako pridobiti alkimijsko zlato: »Da narediš eliksir ali kamen modrosti, sin moj, moraš vzeti filozofsko živo srebro in ga žariti, dokler se ne spremeni v zelenega leva. Tedaj se ne zaustavi, ampak žari tvar še naprej, dokler se ta ne spremeni v rdečega leva. Do suhega kuhaj rdečega leva z močnim kisom na pari na peščeni kopeli, tako boš dobil smolo, ki jo lahko z nožem razrežeš. Daj jo v bučko, premazano z glino, in na zmernem ognju destiliraj. Izloči destilate glede na njihovo naravo in dobil boš flegmo brez okusa in rdeče kaplje. Himerijska (himera, v grški mitologiji bitje z levjo glavo, kozjim trupom in zmajevim repom, op. p.) senca bo prekrila bučko, jo ovila v mračno kopreno – v njej boš našel pravega zmaja. Zmelji ga na kamnu in se ga dotakni s koščkom žerjavice – zagorel bo, ko postane čudovite rumene barve, bo iz njega nastal zeleni lev. Pripravi ga do tega, da poje svoj rep, pa znova destiliraj to, kar je nastalo. Previdno izloči destilate, sin moj, pa boš videl, da se pojavita goreča voda in človeška kri.«

Niti zmaj niti lev v tem besedilu po Dumasovem mnenju nista bila naziva za neko kemijsko tvarino, domneval pa je, da je izhodišče tega kemijskega postopka filozofsko živo srebro, ki pa je v resnici svinec. Res, če to »žarimo«, grejemo, kuhamo in mu dodamo vinski kis, dobimo svinčev acetat (v spisu smolo, ker pač osnovna surovina, svinec, najbrž ni bila kdo ve kako čista), ki pa ga lahko s pregrevanjem spremenimo v svinčev aceton (goreča voda). V tej luči slikoviti opis postane prava receptura za pripravo svinčevega acetata in acetona, je pa res, da imamo v tem primeru nekaj preveč – rdeče kaplje in človeško kri. Mogoče je, da so bile te snovi stranski produkti reakcij, ker je alkimist za filozofsko živo srebro pač uporabljal svinec s primesmi, ne pa čistega. Ali je res tako, ne moremo preveriti.

Deviško mleko

Beseda kralj v alkimijskih besedilih se je navadno nanašala na zlato, kraljica na srebro, kraljevič, princ, pa na staljeno kovino. Orel je bil sinonim za proces hlapljenja že v arabskih alkimijskih delih. V risbah so krokar, labod in orel ponazarjali zemljo, vodo in zrak. Besedi volk in zmaj sta se pogosto nanašali na snovi, s katerimi je bilo mogoče iz neke snovi izločiti zlato. Volk, lev ali zmaj bi bil lahko mineral antimonit, natančneje antimonov sulfidni mineral. Zeleni lev, ki požira Sonce, bi bila lahko zlatotopka (zmes dušikove in klorove kisline), ki se je obarvala zeleno med topljenjem snovi z bakrom.

Živo srebro kovina večih imen

Za živo srebro se je uporabljalo ogromno besed – deviško mleko, srebrna voda, zmajeva sestra, nebeška rosa. Katera koli tvarina črne barve je bila navadno vrana, ki je, kakopak, črne barve, a snov rjavih barv, torej barve prsti, krastača. Poroka je bila lahko druga beseda za neko kemijsko reakcijo, spajanje dveh snovi v tretjo, ne pa nujno. S poroko Sonca (zlata) in Lune (srebra) namreč po alkimijskih delih nastane hermafrodit, dvospolnik, ki je hkrati moški in ženska, nosilec dveh zelo različnih, celo nasprotujočih si kakovosti. Steblo je lahko ponazarjalo »veliko delo«, spreminjanje neplemenitih kovin v zlato, a tudi alkimistovo pot k temu, da preraste telesne strasti in omejitve ter postane duhoven, se zbliža z Bogom. Filozofsko jajce je lahko drugo ime za posodo v obliki bučke, ob pomoči katere so opravljali poskuse, a je tudi simbol za rojstvo – bučka namreč spominja na nosečnico tik pred porodom.

Žveplo »ubija« živo srebro, ker ga spreminja v zemeljsko tvarino. Če neki tvarini dodamo žveplo, jo »naredimo mrtvo«, a to lahko tudi, ko jo segrevamo. Alkimisti tudi pišejo, da je mogoče neko snov s segrevanjem pripraviti k »vstajenju« – in res, običajno se teža neki snovi med segrevanjem zmanjšuje, ker se iz nje izločajo snovi v obliki hlapov. Vitriol, sulfat železa, bo med segrevanjem »postal mrtev«, dobili bomo železov oksid, kar je drugo ime za navadno rjo. Toda rje v tem primeru niso imenovali rja, ampak caput mortuum, mrtvaška glava, saj je bil železov oksid pridobljen s segrevanjem, torej »ubijanjem«, železovega sulfata.

Potrebo alkimistov, da v simbolični govorici zapišejo recepte, je Sherwood Taylor, angleški zgodovinar, osvetlil tako: »Ker je bilo življenje človeka v srednjem veku močno zaznamovano z vero, je bil vsakemu alkimijskemu procesu, pa kakršen koli je že bil, pripisan poseben, duhoven pomen. Tako ali drugače je alkimist vanj vpletel vero in Boga, z alkimijskimi procesi, tako je verjel, je na eni strani izpopolnjeval tvarine, jih žlahtnil, po drugi pa se duhovno zbliževal z Bogom.«