Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)

In čeprav si želimo verjeti, da gre vedno za isto smer, ni nujno tako. Včasih srce hrepeni po nečem, kar ni več namenjeno naši poti. Včasih moč želi obdržati nekaj, kar se je že izteklo. Prav v teh trenutkih se začne eden največjih notranjih bojev, ki jih človek lahko doživi. Ne boj z drugimi. Ne boj s svetom, temveč boj med tem, kar čutimo, in tem, kar smo pripravljeni sprejeti. Kolikokrat smo si želeli, da bi se stvari odvile drugače? Kolikokrat smo vztrajali v zgodbi, ker smo ljubili njen potencial, čeprav je resničnost govorila nekaj drugega?

Obstaja tok, ki vidi dlje od našega trenutnega pogleda. Obstajajo vrata, ki se zaprejo – ne, ker smo naredili nekaj narobe, temveč ker nas življenje pripravlja na nekaj večjega. Človek želi razumeti vse. Želi vedeti, zakaj je nekdo odšel, zakaj se je odnos spremenil in zakaj so se njegove sanje začele podirati. Toda življenje nam ne daje vedno odgovorov. Pogosto deluje skozi zaupanje, trenutke, ko moramo hoditi naprej, še preden vidimo celotno sliko. In tu nastopi največji izziv: kako ne izgubimo vere vase, ko se podira staro. Kajti vsak konec v sebi skriva seme novega začetka. Vsako slovo odpira prostor za novo srečanje. Vsak razpad stare strukture ustvarja možnost za nekaj bolj resničnega. A človek pogosto ne vidi semena, ker je preveč osredotočen na izgubo.

Zato je ta čas tudi opozorilo. Obstaja namreč nevarnost, da sanje postanejo večje od resničnosti. Da ideal postavimo nad dejstva. Da se zaljubimo v predstavo o življenju, medtem ko življenje samo stoji pred nami in čaka, da ga opazimo. To se dogaja v odnosih, družinah, ljubezni. Včasih ljubimo človeka, ki ga nosimo v domišljiji, ne pa tistega, ki stoji pred nami. Včasih bolj verjamemo obljubam kot dejanjem. Včasih se oklepamo prihodnosti, ki je nikoli ni bilo, zaradi česar ne vidimo sedanjosti, ki nas kliče. Kaj torej vidite vi?