Spremeniti mogoče, nemogoče sprejeti

Ste v skrbeh, ali bo deževalo prav na vaš poročni dan, bo sin uspešno opravil preizkus znanja v matematiki, bo mož nehal pregloboko gledati v kozarec, se bo mati po razvezi postavila na noge, ne pa bila kar naprej odvisna od vaše pomoči in utehe? Če bi bili vsemogočni, bi lahko poskrbeli za sončno vreme na poroki, sinu postregli z nalogami, ki bi jih za šalo rešil, materi predstavili novega življenjskega sopotnika ... da, če bi bili, pa niste.

Z nekaterimi rečmi, osvetljujejo novodobni dušeslovci, si preprosto ni vredno beliti las, saj so onkraj naših moči. Čeprav se tega bolj ko ne zavedamo vsi, pa ima vsak po svoje težave živeti po tej resnici, predvsem ko se vmeša želja, da bi spreminjali soljudi, jih ukrojili, če smemo tako zapisati, po svojih pričakovanjih. Če naj se poslovimo od nepotrebnih skrbi, ki izvirajo iz želje spreminjati druge, naj bi spoznali, da nismo odgovorni za tuja čustva, misli in vedenje oziroma ravnanje, zategadelj pa ni v naši moči, da jih pripravimo do tega, da se korenito spremenijo.

Nisem odgovoren

Nihče ne more drugega pripraviti do tega, da se v njem vzbudi neko čustvo, čeprav so vas nemara že od mladih nog učili drugače, so vam, na primer starši rekli Razjezil(a) si me, Razžalostil(a) si me. To preprosto ne drži. Lahko ste bili največji nebodigatreba na svetu, a nikogar niste mogli prisiliti, da čuti, kar je čutil. Vsak je odgovoren za svoja čustva. Če ste med igro razbili vazo, je bila mati morda žalostna, ker je ob tej nezgodi pomislila, češ, tako draga je bila, pa nimamo denarja, da kupimo novo, prav takšno. Morda je bil oče jezen, ker se mu je utrnila misel Otroci bi morali biti bolj pozorni in previdni!, mlajši brat pa se je prestrašil: Joj, zdaj se bodo starši razjezili, paziti moram, kaj delam, drugače bo še mene doletela kazen. Babico je pripetljaj nemara zabaval, kajti spomnila se je, kako je bilo, ko je njen sin, torej vaš oče, nekoč kaj podobno razbil. Vaše dejanje – zbijanje vaze na tla – je bilo oder, na katerem pa je vsak odigral vlogo, ki je bila njemu po volji, od njega je bilo odvisno, katero čustvo se je v njem vzbudilo, ne od vas. On je na plan izbezal žalost, jezo, strah ali veselje in smeh.

Prav tako ne morete nikogar prisiliti, naj misli, kakor bi vi želeli. Vsak je odgovoren za svoje misli. Lahko sogovornika prosite, moledujete, se z njim glasno usklajujete, nanj renčite, mu mirno razložite, računajoč, da bo sprejel vaše tehtnejše argumente, svoje bolj trhle pa zavrgel, in še vedno nimate nadzora nad tem, kaj si bo v resnici mislil.

Drži, da je od staršev nekoliko odvisno, kaj bodo otroci počeli in kaj ne, toda vajeti čvrsto držijo v svojih rokah le, ko so potomci majhni, nebogljeni, nesamostojni. Večji ko je, bolj se osamosvaja, manj lahko starši vplivajo, kaj šele določajo, kako bodo potomci kdaj ravnali. Saj poznate ljudsko modrost otroci se učijo hoditi, da bi se nekega dne naučili oditi. Nihče ne more nadzorovati tujega vedenja, niti ni zanj odgovoren.

Zamenjava vlog

Nismo odgovorni za tuja čustva, misli in vedenjske vzorce – naj še tako skrbimo, ne moremo drugih pripraviti do tega, da se spremenijo. Če imate težave s tem spoznanjem, si v misli prikličite nekoga, za kogar vas hudi skrbi, naj sede na namišljeni stol pred vami. Še zadnjič mu zaupajte svojo skrb, sinu, na primer, rečete: »Vsakič, ko menjaš službo, me skrbi, da boš nekega dne ostal brez nje. Skrbi me, da te nihče več ne bo hotel zaposliti in boš končal na cesti, brez denarja. In potem me še skrbi, da bodo vsi za tvoj neuspeh s prstom kazali name, češ da sem slab oče (mati).« Nato mu izpovejte svoje pričakovanje: »Želim si, da bi se spremenil, si našel zanesljivo službo itn.«

Zdaj se v predstavi presedite – pretvarjajte se, da ste sin, ki ste mu ravnokar zaupali svoje skrbi in željo. V njegovi vlogi povejte: »Tudi jaz si želim, da se spremeniš.« Zanesljivo ta trditev drži – pa naj vam jo je potomec v resničnem življenju že kdaj rekel ali ne. Zamislite si, kaj bi še pristavil – naj nehate skrbeti zanj, saj ga to obremenjuje itn.

Znova se presedite – bodite spet oče (mama) in recite: »Ne bom se spremenil(a), dokler se ti ne spremeniš.« Presedite se, postanite sin, ki se postavi zase: »Ti se spremeni.« Vajo s presedanjem in ukazom Ti se spremeni! ponavljajte, dokler ne spoznate, kako jalovo je to početje, slepa ulica, ki nikamor ne vodi. Zamislite si, da se deset, dvajset, trideset let nič ne spremeni – hočete še naprej biti zaskrbljeni za potomca? Če ne, sebi in njemu v predstavi povejte: »Odločil(a) sem se, da si neham delati skrbi s teboj. Svojo skrb predajam tebi, ti lahko z njo narediš, kar hočeš, te skrbi ali ne.«

Vsakič, ko se zalotite, da ste se ujeli v klobčič skrbi o nekom, za katerega bi želeli, da se spremeni, opravite to vajo, dokler ne zmorete opustiti skrbi.

Sprejemam

Morda pa vaše skrbi niso povezane z drugimi ljudmi, ampak s svetom, s tem, čemur pogovorno kdaj rečemo višja sila, od vremena prek potresa do lakote na svetu. Vzemimo, da vas skrbi, da bo ob koncu tedna, ko načrtujete piknik, lilo kot iz škafa. Svojo skrb zaprite v balon, ga posedite zraven sebe, nato pa mu recite: »Vreme, želim, da se spremeniš, vsak dan bom mislil(a) na to, kako tebe, sonce, čarobno prepričam, da siješ zame. Ko bi vedelo, kako zelo sem zaskrbljen(a), bi zanesljivo sijalo od jutra do večera!«

Mogoče pa vas skrbi, kdo se je prav zdaj znašel na čelu vlade – tudi to skrb dajte v balonček in ji recite: »Skrbelo me bo, kdo je premier, vse dotlej, dokler ne bo na tem položaju nekdo, ki mi je všeč.« Nemara vas tareta lakota in beda tretjega sveta; v tem primeru v balon dajte nesrečnike z vsega sveta in jim povejte, da vas bo skrbelo za njih, dokler vsi njihovi križi in težave ne bodo odpravljeni, še več, če obstaja življenje po življenju, boste v skrbeh za njih tudi na oni strani, dokler na svetu ne bodo zavladali red, mir, blaginja, sreča in sloga po vaših predstavah.

Če ne prej, se vam pri zadnji trditvi v opisani vaji bržkone utrne, kako nesmiselna je. Kako nepotrebna je vaša skrb, ki ste se je celo pripravljeni oklepati celo večnost. Mar res? Vajo sklenite tako, da skrbi v balonu kratko in jedrnato poveste, da je ne boste več gojili. Ne pogovarjajte se z njo, ne pogajajte se in ne menjajte vloge z njo, kajti tako jo utegnete le še poglobiti. Zavedajte se, da ničesar, kar je v balonu, ne morete spremeniti, spremenite lahko le sebe, in to tako, da skrb odložite.

Odložiti breme

Skrbi o tem, česar ni v vaši moči spremeniti, si lahko pomagate razbliniti tudi z vizualizacijo. Sede ali leže, telesni položaj naj bo udoben, hrbtenica vzravnana, dihanje pa sproščeno, si zamislite, da so takšne skrbi prenapolnjeni nahrbtnik, ki ga prenašate na svojih ramenih. Tišči vas k tlom, ne morete več, utrujeni ste, res občutite, kako težak je – morda sploh ni nahrbtnik, kar cel planet, ste kakor Atlas, ki s svojimi pleči podpira nebesni svod.

Naposled nahrbtnik, žakelj, planet ali kar koli že, odložite. Postavite ga predse in mu recite: »Neumno te je prenašati naokoli. Niti malo mi nisi v pomoč. Jemljem slovo od tebe, nikoli več si te ne oprtam na ramena.« Ko boste čutili, da vez s skrbjo popušča, nahrbtnik ali žakelj idr. preprosto uničite – lahko se razblini, ga vržete v propad, sežgete, kar koli. Opazujte, kako izginja in kako lahkotnejši se zaradi tega počutite.

Ko ste se tako poslovili od neke nepotrebne skrbi, o nečem (nekom), česar ne morete spremeniti ali nadzorovati, se opomnite: Odgovoren sem za svoja čustva, odgovoren sem za svoje misli, odgovoren sem za svoje vedenje in ravnanje, ker sem odgovoren zase, lahko preneham skrbeti o čemer koli.