Strah ima velike oči

Iz nje izvemo, da ga nevednost podpihuje, da ljudem vliva skoraj nadnaravno moč in da je tedaj, ko vemo, s čim imamo opraviti, bolje spoprijeti se z izzivom kakor pa nemočno in trepetajoče čakati, da se zgodi strahota, za katero vemo, da je samo še vprašanje časa, kdaj se bo zgrnila nad nas.

Kakor druga ljudstva po svetu imajo tudi Japonci obilo pripovedk, v katere so vtkane modrosti o naravi in življenju, ki so se ustno prenašale iz roda v rod. Iz njih je mogoče izluščiti nasvete ljudem, kako naj živijo in po katerih moralnih načelih naj se ravnajo, ko sprejemajo odločitve, da jih pozneje ne bi obžalovali.

O strašni luknji

Nekega deževnega večera pred mnogo leti je deček sedel ob ognjišču s starim očetom in staro materjo. Pogovarjali so se in si pripovedovali zgodbe. Zunaj je bril močan veter in dežne kaplje so glasno padale na s slamo krito streho skromne koče, v kateri je bila trojica. »Močno upam, da ne bomo imeli luknje. Nič ne bi bilo tako strašno kakor to, da bi si morali zdaj, ko imamo na polju dela čez glavo in še več, odtrgati toliko časa, da na novo prekrijemo streho,« je zavzdihnil starec.

Deček je prisluhnil zavijanju vetra, ki je bičal bambusov log na prostem. Zadrhtel je in se obrnil k staremu očetu, njegov obraz pa je bil miren in niti malo prestrašen, čeprav je bil zaskrbljen. To je dečka pomirilo, a mu tudi vzbudilo vprašanje: »Je sploh na tem svetu kaj, česar se bojiš?« Stari mož se je nasmehnil, nato pa odgovoril: »Seveda, ni človeka na tem svetu, ki se ne bi kdaj česa bal, posebno ko ne ve, s čim ima opraviti, in še bolj, ko ve, s čim se mora spoprijeti.« Po teh besedah je deček hotel izvedeti, česa se on najbolj boji. Starec si je vzel čas za razmislek, nato pa razložil: »Če govoriva o ljudeh, potem mislim, da me je najbolj strah tatu.« Prav tedaj, ko je to govoril, je na streho njegovega hleva plezal lopov, ki je hotel nekako priti v notranjost, da bi otel kravo. Ne da bi posebno napenjal ušesa, je slišal, kaj je govoril starec, in misel ga je prav zabavala, še več, kar ponosen je bil nase: »Tako, tako, torej sem starcu najbolj strašen človek pod soncem.«

Deček je nato poizvedel, katere živali se stari oče najbolj boji. Starec se je spet najprej zamislil, nato pa rekel: »Od vseh živali mi največ strahu v kosti nažene volk.« Prav tedaj, ko je izrekel te besede, se je okoli taistega hleva, na streho katerega je plezal tat, klatil volk, kajti vohal je, da so v njem tudi kokoši, in hotel je izmakniti katero izmed njih. Slišano je volka zabavalo: »Tako, tako, najstrašnejši sem, starcu vlivam največ strahu.«

Toda dečku še ni zmanjkalo vprašanj: »Je na tem svetu še kaj, česar se bojiš bolj kakor volka in tatu?« Starec si je vzel še več časa za razmislek, škrebljanje dežja po strehi ga je medtem spet spomnilo na to, kako strašno bi bilo, če bo ta popustila in začela puščati. »Resnici na ljubo se prav zdaj najbolj bojim luknje,« je dejal in pokazal s prstom proti strehi, »bojim se, da se bo prav zdaj prikazala.« Tudi tat in volk sta slišala starčeve besede, vendar nista vedela, da govori o luknji v strehi. Tat je tuhtal: »Luknja, hm, kako strašna zver mora biti to, če se je starec boji bolj kakor volka!« Pod njim pa se je tudi volk spraševal: »Luknja mora biti grozen stvor, če se je starec boji bolj kot razbojnika.«

Ker je starec dejal, da bi se lahko luknja zdaj zdaj prikazala, sta začela in tat in volk motriti temo okoli sebe, da bi preverila, ali ne preži nanju. Tat se je tako vznemiril, da je slabo odmeril korak in je omahnil v globino. A ni padel na trdna tla, marveč naravnost na volka, ki je kar zastokal od strahu, prepričan je bil namreč, da mu je na hrbet skočila strašna luknja. Ker v temi ni mogel videti tatu, luknje, ki ga je naskočila, pa ga je bilo čez vse strah, saj se je vendar starec boji bolj kot česar koli na tem svetu, je volk v trenutku pozabil na kokoši in zdrvel v gozd. Tudi tat ni mogel v temi dobro videti, da je pristal na volku, trdno je verjel, da je to luknja, o kateri je govoril starec. Še bolj trdno se je oprijel volka okoli vratu, da ga luknja ne bi stresla s sebe in ga pri priči pobila, in ko mu je že zmanjkovalo moči in ni več verjel, da bo odnesel celo glavo, je volk z lopovom tekel pod ogromnim drevesom, in tat je začutil vejo, jo močno zagrabil in se zavihtel v varno zavetje krošnje. Volka je bilo tako groza, da najprej niti ni opazil, kaj se je zgodilo, temveč je drvel še naprej, dokler je imel kaj sape. Naposled se je ustavil in si globoko oddahnil, kajti začutil je, da je prost – med tekom se je otresel luknje!

Ko je sonce vzšlo, je volk, hudo pretresen od nočne preizkušnje, šel na obisk k tigru in mu zaupal, kaj se mu je zgodilo. Svojo pripoved je sklenil z vprašanjem: »Veš, kakšen stvor je luknja?« Tiger je zmajal z glavo in prisegel, da še nikoli ni slišal za nobeno bitje, ki bi se tako imenovalo. »To mora biti nekaj strašnega, kajti ljudje se ničesar ne bojijo bolj kakor luknje, in moram ti priznati, da sem že videl svoj bridki konec, ko sem na vso moč tekel skozi gozd in me je ta stvor močno stiskal okoli vratu!« Tiger se je strinjal, da gre najbrž za grozen stvor, volk, opogumljen, da se mu z luknjo ne bo treba samemu spoprijeti, pa je tigru predlagal, naj jo družno poiščeta in jo prepodita. »Sinoči sem se je nekako otresel, toda mora biti nekje prav blizu, nihče v gozdu ne bo varen, dokler bo v njem prežala luknja, in nihče ni močnejši, kakor si ti, če kdo, jo boš prav ti porazil.« Tigru je pohvala godila in privolil je, da pomaga pregnati to strašno luknjo.

Njun pogovor pa je slišala opica, ki je sedela na veji na drevesu nad njima

Ni si mogla kaj, da se ne bi vmešala v pogovor, in ju je nagovorila: »Volk, mislim, da ne obstaja bitje, ki se imenuje luknja. Je pa res, da sem te sinoči videla drveti po gozdu z moškim na hrbtu, ki se te je držal za vrat. Luknja, o kateri je govoril starec, je najbrž gospod Luknja, in jaz dobro vem, kje je prav zdaj. Če želita, vama pokažem, saj sem videla, kako se je oprijel veje in se zavihtel v krošnjo velikega drevesa. Še več, jaz se ga ne bojim, saj je samo človek, pridita z menoj, sama ga bom ujela.«

Tigru in volku je bil predlog všeč. Opica jima je pokazala drevo, in res, v krošnji je bil človek, ki pa ga zaradi vej nista mogla razločno videti. Volk je začel zavijati, tiger pa rjoveti in kazati čekane, pripravljala sta se, da pokončata Luknjo takoj, ko jo opica spodi iz skrivališča. Ko je tat slišal oglašanje zveri, se je tako močno prestrašil, da je izgubil oprijem in omahnil v notranjost ogromnega izvotljenega drevesa. Opica je pogumno skočila na drevo, da izbeza moškega na plan, ni pa bila pozorna na to, da ji rep visi v duplino, v kateri se skriva moški. Lopov se je že videl med tigrovimi čekani, vedel je, da za nobeno ceno ne sme pomoliti nosu iz dupline, sicer bo po njem. Hotel je narediti nekaj, da bi jih prestrašil, a ni vedel, kako naj to stori, in potem je nenadoma pred nosom uzrl rep opice. Silovito ga je zagrabil in se začel na vse grlo dreti. Strah pred koncem mu je vlil še več moči in rep je tako močno potegnil, da ga je izpulil. »Moj rep, moj rep,« je v hudih bolečinah kričala opica in zbežala, kolikor hitro je mogla.

Ko sta tiger in volk videla, kaj je storil gospod Luknja, sta se samo spogledala in tudi onadva zbežala, kolikor urno so ju tace nosile. Ko sta bila daleč proč, sta se zedinila, da je tako grozno bitje najbolje pustiti pri miru. Ko so živali zbežale proč, je tat splezal iz dupline in ni mogel verjeti svoji sreči, kako za las je ušel smrti.

Tat nikoli ni izvedel, da je bil luknja, ki se je je tako močno prestrašil, v resnici hudo prestrašeni volk, in volk ni nikoli izvedel, da je najstrašnejše bitje na svetu v resnici hudo prestrašeni tat. Tudi dečku in njegovim starim staršem se ni bilo treba več bati luknje. Čez noč je namreč dež pojenjal, ne da bi si voda utrla pot skozi slamnato streho, prihodnji dnevi, ko je bilo dela na polju čez glavo, pa so bili sončni. Starec je dobro vedel, kaj je treba storiti, da mu ne bo več treba trepetati pred luknjo. S pomočjo sovaščanov je takoj po spravilu letine zamenjal staro slamnato streho z novo.