Zakaj se ne znamo ustaviti pri hrani?

Zakaj se nam je tako težko upreti skušnjavi, da pojemo košček čokolade, a prav nikoli se nam enako močno ne skomina po grižljaju svežega korenčka? To vprašanje so si zastavili strokovnjaki s pariške Univerze Diderot. Skupina raziskovalcev, ki jo je vodil Serge Luquet, se je namenila poiskati vzrok za to, da so nam nekatera živila preprosto neustavljivo mikavna, medtem ko smo do drugih, čeprav so nam načeloma okusna in celo vemo, da dobro denejo telesu, saj mu dajo na voljo obilo vitaminov in mineralov, energijsko pa so pičla, torej si jih lahko privoščimo brez slabe vesti in količinskega omejevanja, skoraj ravnodušni oziroma nas nikoli ne zagrabi silna potreba po vsaj enem grižljaju tega živila, ki smo jo voljni, pa naj se svet ustavi, potešiti kar takoj, požvižgajoč se na vsa pravila o zdravi prehrani.

Znanstveniki menijo, da so odkrili vzrok, čeprav so opravili niz poskusov na glodavcih, natančneje na miših. In vendar so spremembe na njih tako očitne, povrhu pa primerljive z onimi, ki so jih v drugih študijah opazili, ko so preverjali vpliv posameznih drog, da je po mnenju francoskih znanstvenikov mogoče iz izsledkov študije na poskusnih živalih s precejšnjo zanesljivostjo trditi, da se nekaj zelo podobnega odvija tudi v ljudeh.

Vzrok za skomine po nekem živilu so trigliceridi, maščobe v njem, ki v kratkem času in zelo pomembno vplivajo na delovanje možganov. Ko so miši zaužile živilo z njimi, se jim je v možganih kmalu predramil mehanizem za nagrado. To pomeni, da so bile po obroku nagrajene z občutkom ugodja, in ker so hotele občutek stopnjevati, biti deležne še več ugodja, so hotele pojesti še več živil s trigliceridi, kajti za vsak nov grižljaj so bile nagrajene s še več ugodja.

Usodni 
občutek ugodja

Podoben mehanizem za nagrado deluje tudi v človekovih možganih. Znano je, da se vzdrami vsakič, ko zasvojenec poteši potrebo po nečem, to ni nujno snov, recimo droga, ampak tudi izkušnja, morda adrenalinski spust po toboganu ali seks, od česar je odvisen. Zasvojenosti se je težko znebiti prav zaradi tega, ker je željo po tistem nečem skoraj nemogoče brzdati. Vsakič, ko pa človek tisto dobi ali naredi, ga možgani nagradijo z občutkom ugodja. Drži tudi, da mora odvisnik od droge, recimo, sčasoma zvečevati odmerek za enak učinek ugodja, in vendar ga razmeroma lahko zmeraj znova doseže, nujna sestavina je le pravi odmerek tistega nečesa.

Hranjenje in pitje, kakopak, sovpadata s povsem telesno potrebo, toda pri ljudeh sta ti opravili, posebno v sodobnih družbah, tesno vpeti v zadovoljevanje še drugih, družabnih potreb. Ko si zaželimo nekogaršnje družbe, ga pokličemo in se z njim dogovorimo za kavico, ko kaj slavimo, si v dobri družbi privoščimo pojedino. Sesti za bogato obloženo mizo, ne glede na to, pod katerimi dobrotami se šibi, že samo po sebi vzbuja občutek ugodja, ki je še stopnjevan, ako za njo sedejo ljudje, ki so nam blizu oziroma v družbi katerih se prijetno počutimo.

Zaradi tesne vezi med hranjenjem in uživanjem oziroma občutenjem ugodja naj bi se precejšnji delež ljudi, posebno v razvitem zahodnem svetu, v katerem je na voljo obilo poceni sladke in mastne hrane, spoprijemal s čezmerno telesno težo, ki spodkopava zdravje. Statistični podatki so skrb vzbujajoči: kar 2,8 milijona ljudi po vsem svetu vsako leto umre na eni strani zaradi zdravstvenih težav, ki so si jih nakopali s čezmerno ješčnostjo, zlasti z uživanjem veliko sladkih in mastnih živil, na drugi strani pa zaradi telesno nedejavnega življenjskega sloga, ki pomeni, da energije iz zaužite hrane preprosto ne pokurijo, ampak se jim kot maščobna obloga nalaga v telesu.

Francoski znanstveniki menijo, da pri ljudeh zadovoljevanje drugih potreb, torej po druženju in uživanju v slastnih zalogajih, čeprav mu tudi to daje obilo ugodja, ne more pojasniti neustavljivih skomin po nekaterih živilih. Povedano drugače, že omenjeno aktiviranje mehanizma za nagrado v možganih je pomembnejše in vzbuja večjo slo kot potreba po drugačnih vrstah ugodja, prijetni družbi, torej. Željo po pojedini v prijetni družbi lahko obrzdamo, skomin po določenem živilu, ki v nas tudi vzbudi ugodje, pa ne.

Mehanizem za nagrado lačen maščob

Sladkorji in maščobe v živilih so za telo na splošno vir energije. Izjema so možgani, ki lahko neposredno za svoje delovanje kot gorivo uporabijo enostaven sladkor, glukozo ali grozdni sladkor. Zaradi tega je na prvi pogled še manj razumljivo, zakaj sploh bi bili v možganih encimi, ki zmorejo razgraditi trigliceride. Francoski znanstveniki pa so jih odkrili, in sicer samo v predelu, ki je odgovoren za delovanje mehanizma za nagrado.

Če so imele laboratorijske miške na voljo različna živila, so dosledno raje izbirale najbolj mastna med njimi. To je strokovnjake spodbudilo, da so zasnovali metodo, ki jim je omogočala, da so v glodavkah umetno sprožili podobno stanje, kakor če so si privoščile dober, masten obrok. Mišim so neposredno v možgane vbrizgali neznatni odmerek maščob.

Po tem se je njihovo vedenje korenito spremenilo. Žival je postala za polovico manj telesno dejavna – ni se ji ljubilo več toliko tekati sem ter tja po kletki –, povrhu pa ni več jedla najprej in predvsem mastne hrane, ampak vse po vrsti. Drugače so se vedle živali, ki niso dobile maščobnega odmerka – te so dosledno šle mimo nemastne hrane, dokler niso med zobmi zmlele vse mastne. Vedle so se torej kakor odvisnice od maščobe.

Strokovnjaki so glede na izsledke študije naredili takšen sklep: zaradi močnega mehanizma za nagrado v možganih se ljudem najbolj skomina po mastni hrani, bogati s trigliceridi. Ko pa to slo potešimo, se začnemo vesti kot odvisniki: hoteli bi je še več, saj smo željni ugodja. Tudi po zajetnem mastnem obroku, ko je v krvnem obtoku trigliceridov na pretek, se želja po mastnem ne zajezi, kajti vzbudi se želja po ohranjanju, podaljšanju tega stanja, se pa, na drugi strani, močno zmanjša – to, seve, pripomore k temu, da čezmerna ješčnost skokovito napreduje v debelost – želja po gibanju. 

Požrešne podgane

Ker čezmerna telesna teža v razvitem svetu povzroča zdravstvene težave vedno večjemu deležu ljudi, nas ne sme presenetiti, da strokovnjaki že dolgo proučujejo ješčnost z več zornih kotov. Pred dvema letoma, na primer, so znanstveniki z Univerze v Michiganu pripravili podgane do tega, da so nebrzdano v enem zamahu pojedle za dvajsetino svoje teže v čokoladi.

Znanstveniki so se osredotočili na predel možganov, imenovan neostriatum, ki naj bi bil med drugim odgovoren za čezmerno ješčnost, posebno slaščic. Iz drugih študij, ki so temeljile na funkcionalni magnetni resonanci (fMRI) možganov, so raziskovalci vedeli, da je ta predel dejaven, ko odvisnik od droge prejme odmerek, po katerem hlepi, debel človek pa poje slaščico.

Znanstveniki so glodavke postavili pred čokolado oziroma bombone M&M, hkrati pa spremljali, ali se jim v krvi poviša raven nevrotransmitorja enkefalina. Če poenostavimo, več enkefalina pomeni več občutka ugodja zaradi dejavnejšega omenjenega možganskega predela. V povprečju so podgane, ko so lahko izbirale, v 20 minutah zmazale okoli 10 bombonov, nato so se ustavile. Po sladki pojedini jim je v krvi strmo narasla raven enkefalina, nato je začela zlagoma upadati.

Podgane pa so dobile nebrzdan tek, ko so jim znanstveniki neposredno v neostriatum injicirali enkefalinu podobno sintetično snov. V povprečju so snedle po 17 bombonov. Če bi to ješčnost prenesli na človeka, bi približno pomenilo, da bi človek, težak 60 kilogramov, v eni uri zmazal tri kilograme čokolade. Še bolj presenetljivo pa je, da se glodavke kar niso mogle ustaviti, znanstveniki so jih morali dobesedno ločiti od bombonov, sicer bi se bržkone napokale do smrti. Zanimivo je še, da v podganah tolikšne požrešnosti niso vzbudili, ko so enkefalinu podobno sintetično snov vbrizgali v druge možganske predele, ne pa v neostriatum. Vsled tega domnevajo, da je prav ta ključen za vzbuditev neustavljive ješčnosti.