Žan Serčič in Arijana Lucas: med njima ni nikoli preskočila iskrica

Žan Serčič in Arijana Lucas sta zadnje čase nerazdružljiva, saj je na radijske postaje prišel njun duet, ki je postal pravi hit. Spoznala sta se pred desetimi leti, Arijana pa se mu je ponudila kar sama, nam je razkrila v pogovoru. Sta prava prijatelja, ki si delita tudi najgloblje bolečine in radosti. Z nami sta delila nekaj preizkušenj, ki so ju doletele na poti. Spregovorila sta o svojem odnosu in odgovorila, ali se je med njima kdaj iskrilo. Brez ovinkarjenja sta priznala, da je pri sodelovanju pomembno ohraniti jasne meje. Dotaknila sta se tudi ranljivosti na odru in poguma, ki ga zahteva iskrenost pred občinstvom. Žan je spregovoril še o težkih osebnih izkušnjah in o tem, zakaj jih ne želi več skrivati. Pogovor je prinesel tudi ganljivo zgodbo o kitari, prijateljstvu in pesmi, ki povezuje več src.

Kako sta se pravzaprav spoznala?

Arijana: Najini poti sta se križali pred približno desetimi leti. Nastopala sem z očetom na Kongresnem trgu, Žan pa je imel nastop pred nami. Takrat sem ga prvič videla v živo in me je navdušil njegov način nastopanja.

Kaj vas je pri njem najbolj pritegnilo?

Arijana: Takrat me je najbolj fasciniral njegov način dela z looperjem in dejstvo, da je sam ustvaril celoten nastop. Bilo je nekaj drugačnega in zelo ustvarjalnega.

Žan, kako se vi spominjate tistih začetkov?

Žan: Spominjam se deževnega dne na Kongresnem trgu in dejstva, da sem imel takrat morda deset poslušalcev. Danes so številke precej drugačne, vendar sem za tistih deset ljudi nastopal z enako predanostjo kot danes za več tisoč obiskovalcev.

Kako sta potem začela sodelovati?

Arijana: Po nastopu sva si izmenjala kontakte. Čez nekaj mesecev sem ga poklicala, ker sem si želela ustvarjati glasbo. Povabil me je v studio v Lenart, kamor sem se pripeljala iz Kopra. Takrat se mi je zdela to najdaljša vožnja v življenju.

Danes skupaj navdušujeta s pesmijo Mars in Venera. Sta pričakovala takšen odziv?

Žan: Verjel sem v pesem že od začetka, ker ima močno sporočilo in nalezljivo melodijo. Nikoli pa ne veš, katera pesem bo zares zaživela med ljudmi. To je vedno največja skrivnost glasbe.

Kako se počutite, ko pesem, od katere veliko pričakujete, ne doseže želenega uspeha?

Žan: Z leti sem se naučil, da je treba pričakovanja spustiti. Pomembno je, da v pesem vložiš vse, kar znaš in zmoreš. Ko jo enkrat pošlješ med ljudi, nimaš več vpliva na to, kako jo bodo sprejeli.

Arijana, vi ste tudi solistka, kar veliko pesmi ste že poslali v svet, vendar vas je doletela podobna usoda kot vašo pevsko kolegico Niko Zorjan. Kaj se vam je zgodilo?

Arijana: Končala sem prejšnjo zvezo in po razhodu je sledilo maščevanje. Še danes mislim, da je bilo to povsem nepošteno. Marsikaj lahko človek razume, ampak poseganje v ustvarjalno delo je zame meja, ki je ne bi smeli prestopiti.

Vam je uspelo videospote dobiti nazaj?

Arijana: Žal ne v prvotni obliki. Nekdo je vdrl v moj profil in videospote izbrisal. Ko enkrat nekaj izbrišeš s profila, je to praktično izgubljeno za vedno. YouTube je tako velika platforma, da se s posameznimi primeri zelo težko ukvarjajo.

Torej ni bilo veliko možnosti za pomoč?

Arijana: Ne. Za platformo takšni primeri predstavljajo le majhen del vsebine, čeprav je bila zame to ogromna izguba. V te videospote je bilo vloženega veliko dela, časa in energije.

Kako ste se spopadli s tem?

Arijana: Na koncu sem morala vse skupaj sprejeti kot nov začetek. Ni bilo lahko, vendar sem se odločila, da grem naprej in nadaljujem ustvarjanje. Včasih ti življenje ne pusti druge izbire.

Žan, kako vi gledate na takšne situacije?

Žan: Verjamem, da je najboljše maščevanje to, da postaneš najboljša različica sebe. Energije ne smeš usmerjati v zamere, ampak v svojo rast. Umetnost bo vedno našla pot do ljudi.

Veliko govorita tudi o osebni rasti. Kako pomembno je to v vajinem življenju?

Žan: Zelo. Veliko berem in delam na sebi. Ena od knjig, ki so me najbolj zaznamovale, je bila knjiga Joeja Dispenze. Naučila me je, da ni pomembno samo to, koliko se naučiš, ampak tudi, koliko starih vzorcev znaš opustiti.

Se o teh temah pogosto pogovarjata?

Arijana: Skoraj vsakič, ko sva skupaj. Takšni pogovori so pomemben del najinega odnosa in sodelovanja.

Kako bi opisala vajin odnos?

Žan: Zelo prijateljski. Poznava se zelo dobro in med nama vlada veliko zaupanje. To je pomembno tudi zato, ker skupaj ustvarjava glasbo.

Se je med vama kdaj razvila kakšna simpatija, ki bi presegla prijateljstvo?

Žan: Ne, med nama je bil vedno prisoten bolj bratsko-sestrski odnos. Tako je bilo od začetka in nikoli nisva razvila romantičnih občutkov drug do drugega. Podobna vprašanja sem v preteklosti dobival tudi glede drugih sodelavk, s katerimi sem veliko nastopal.

Verjetno pa se pri ustvarjalnem delu med ljudmi včasih vseeno pojavi posebna kemija?

Žan: Seveda se lahko zgodi. Sam imam izkušnjo, da takšna kemija ni nujno dobra stvar. Kratkoročno lahko ustvari močno energijo in iz nje nastanejo zanimivi projekti, dolgoročno pa se pogosto začnejo brisati meje med zasebnim in profesionalnim odnosom.

Ko se bo Arijana poročila, bo Žan pel na njeni poroki, se namuzneta. FOTO: Marko Feist

Torej je lahko takšna situacija tudi problematična?

Žan: Mislim, da ja. Še posebno če občutki niso obojestranski. Takrat se običajno začnejo težave in sodelovanje postane veliko bolj zapleteno.

Arijana, kako pa vi gledate na to?

Arijana: Tudi sama si težko predstavljam, da bi sodelovanje po takšnem zapletu potekalo enako dobro. Zdi se mi, da bi se pričakovanja zelo povečala, kar bi lahko hitro vplivalo na ustvarjalni proces in odnos med sodelavcema.

Je težko biti ranljiv in iskren na odru? Ste se tega morali naučiti?

Arijana: Meni je težje biti ranljiva v vsakdanjem življenju kot na odru. Seveda pa se moraš za oboje truditi in delati na sebi. Ranljivost ljudje pogosto razumejo kot šibkost, vendar v resnici ni tako. Za ranljivost moraš biti pogumen. Bolj ko si pogumen, bolj si lahko dovoliš biti ranljiv. Mislim, da sem na dobri poti.

Žan, vi ste o hudih osebnih izkušnjah že govorili zelo odkrito. Kako težko je javno spregovoriti o otroštvu, nasilju in bolečih izkušnjah?

Žan: Ko o tem govoriš z ljubeznijo in hvaležnostjo do svoje družine, je lažje. Z obema staršema imam zelo lep odnos in ju ne obsojam. Lahko obsojam določena dejanja, vendar razumem, od kod prihajajo. Tudi onadva sta doživela težke stvari, zato sem ponosen na to, kar jima je uspelo preseči.

Kako danes gledate na to, kar se vam je zgodilo?

Žan: Verjamem, da nas tudi najtežje izkušnje oblikujejo v ljudi, kakršni smo danes. Ne bi bil tukaj in ne bi bil takšen, kot sem, če ne bi vsega tega doživel. Nismo krivi za to, kar se nam je zgodilo, smo pa stoodstotno odgovorni za to, kaj bomo s tem naredili.

Zakaj ste se odločili, da o tem ne boste več molčali?

Žan: Dolgo sem čutil pritisk, da moram skrivati velik del sebe. Ko si pred kamerami in žarometi, je to lahko zelo težko breme. Odločil sem se, da o tem govorim, ker se mi zdi pomembno, da takšne teme nehamo stigmatizirati.

Vas je bilo strah, kako se bodo ljudje odzvali?

Žan: Seveda je o tem na neki način strašljivo govoriti. Vedno obstaja vprašanje, kaj bodo rekli, kako me bodo gledali in kaj si bodo mislili o meni. Po drugi strani pa se vprašam, kaj s tem sploh izgubim. Še vedno sem človek, ki poje, piše pesmi in se izraža.

Njun odnos temelji na zaupanju. FOTO: Marko Feist

Kako želite, da vas ljudje vidijo, ko govorite o takšnih temah?

Žan: Želim si, da me vidijo kot človeka. Kot nekoga, ki nosi podobne rane kot marsikdo drug. Naloga umetnikov je, da poglobljena čustva izrazimo tako, da jih lahko začutijo tudi drugi.

Žan, prinesli ste posebno kitaro. Kakšna zgodba se skriva za njo?

Žan: To je darilo mojega zelo dobrega prijatelja Maria iz domačega Lenarta. Kitaro mi je podaril za rojstni dan, in zato ima zame posebno vrednost. Nanjo nisem vezan samo zaradi glasbe, ampak tudi zaradi zgodb, ki jih povezuje.

Kakšne zgodbe so to?

Žan: Prav na praznovanju mojega rojstnega dne sta se spoznala Arijana in Mario. Takrat se je začela njuna skupna zgodba. Danes sta skupaj in živita v Lenartu, zato ima ta kitara zame še dodatno simboliko.

Torej je kitara na neki način povezana z njuno ljubezensko zgodbo?

Žan: Točno tako. Ker zelo dobro poznam tako Maria kot Arijano in njuno zgodbo, sem po enem telefonskem pogovoru dobil navdih za pesem. Deloma izhaja tudi iz mojih osebnih izkušenj, vendar je močno povezana z njunimi občutki in doživljanjem.

In ta pesem je nastala prav na tej kitari?

Žan: Da, prav na tej kitari sem napisal pesem Vse je bilo prav. Zato mi je ta instrument še posebno pri srcu. V sebi nosi veliko lepih spominov in čustev.

Bi lahko ta pesem nekoč postala njuna poročna pesem?

Arijana: Mogoče. Nikoli ne veš.

Žan: Lahko bi bila ena od teh.

Žan, bi vas potem povabila tudi na poroko?

Arijana: Mislim, da bo Žan takrat zagotovo moral peti. (smeh)