Zgrabite, kar se vam ponuja

Osupljivo, čudovito, sapo jemajoče. Da, opisujemo življenje, resničnost iz dneva v dan, dokler živimo, če si jo dovolimo izkusiti v vsej njeni polnosti. Ljubimo, ne da si polnimo glave in srca o tem, kaj pomeni ljubiti, tako da gledamo ljubezenske filme, beremo romane o strastnih ljubimcih v srednjem veku itn. Brez slepil, milnih mehurčkov in gradov v oblakih. Življenje tukaj in zdaj, doživeto z vsemi čuti, na vso moč, z vsakim vdihom in izdihom.

Sodobni ljudje, žal, opozarjajo novodobni dušeslovci, pogosto bežijo pred življenjem v svet slepil. Namesto da bi si dovolili nabirati življenjske izkušnje, to sicer počnejo, a iz druge roke. Prek filmov, svetovnega medmrežja, ne pa iz oči v oči in s svojimi rokami, s čimer pa se za marsikaj prikrajšajo, kajti opazovati sončni zahod v živo je nekaj povsem drugega kakor ogledati si taistega na posnetku. Spusti po toboganih smrti v zabaviščnih parkih niso primerljivi s pustolovščino, ki jo kdo ustvari sam na svoji poti skozi goščavo in puščavo. Ni enako vživeti se v veličino filmskih junakov ali sam iz dneva v dan graditi svojo veličino.

V vsakem človeku tiči misel, da je življenje nekaj veličastnega, čudovitega, iz tega se mu poraja upanje, da bo nekoč takšno tudi njegovo. Toda ni dovolj čakati na to, da se veličastje zgodi, treba je sodelovati pri tem, ne se zadovoljiti z izkušnjami iz druge roke, ampak zajeti svoje življenje z zajemalko. Življenje je osupljivo prav zdaj, za vsakogar, ki na stežaj odpre oči, se spoprime z resničnostjo, zgrabi priložnost, odpravlja težave itn.

Morda kdo daje vtis, da živi polno, a v resnici slepi samega sebe, kajti življenje si je izpolnil s prepovedmi ali obljubami, ki jih nikoli ne izpolni. Saj veste, tega ne smem (ne bom), ker... Ali pa: Danes še ne, jutri, ali ko bo..., potem pa... obredem svet. Resničnost, po kateri koprnimo in smo jo željni izkusiti, imamo ves čas pred nosom. Noč in dan. Vprašanje je le, ali živimo v polsnu in begu ali res živimo.

Spoznaj (svoj) svet

Prvi korak v Življenje je spoznavanje resničnosti, biti čuječ tukaj in zdaj, vselej in povsod. Brez tuhtanja, kako naj bi bilo, pa ni, temveč kako je, svetujejo dušeslovci. Resničnost je (otipljiva) kot vaše telo in misli nekje za vašimi očmi. Ni slepilo. Lahko jo dojamete. Prvi korak k življenju, ki je vredno velike začetnice, naj bo torej urjenje v budnosti, stremljenje k temu, da opazite, spoznate in razumete resničnost, kakršna je.

Sprva vam bo lažje, če se osredotočite na snovno plat resničnosti. Zavedajoč se telesa globoko vdihnite in izdihnite, čutite telo od pet do glave. Ozrite se okoli sebe, kaj vidite? Katere reči vas obdajajo? Če se vam utrne misel, kako bi bilo dobro nekaj pospraviti, ne odlašajte, ampak to takoj storite. Čuječe. Spoznajte svet, v katerem živite in ste ga soustvarili. Katere reči imate, čemu? Jih sploh uporabljate? Peljite se na izlet po svojem bivalnem in delovnem prostoru. Pohištvo, lončnica na polici, slika na steni, vaza na mizi – vse to je, in je vaša resničnost. Če želite, da ni več, naredite kaj v zvezi s tem. Ustvarite si drugačno resničnost. Polička za poličko, prostor za prostorom.

Kdo je ta, ki je neko reč kupil, drugo prestavil, odstranil ipd.? Zakaj je to naredil? Od snovne ravni počasi usmerjajte pozornost vase, v svoje misli in čustva. Načrte in dejanja. Spoznajte se. Odkrijte, kaj vas spodbudi k nekemu dejanju, izgovorjeni besedi, morda prošnji. Spoznajte ljudi, s katerimi živite. So. Kakršni so. Kako to, da ste jih povabili v svoje življenje? Kaj delite z njimi? Ne spreminjajte jih, ampak jih spoznajte. Njihove potrebe, želje, upanje, strahove. Če že kaj, lahko v odnosu do njih kvečjemu spremenite sebe.

Bodite pripravljeni, da sleherni trenutek spoznate kaj o svetu, sebi, življenju na splošno. Ko vam misli odtavajo, se vedno znova mirno, brez očitkov, ker vam je, spet, spodletelo, povrnite v sedanjost in jo poskušajte objeti z vsemi čuti in spoznavnimi zmožnostmi. Kaj resničnost, v kateri ste, zrcali o vas? Namesto da bi iskali izgovore za to, da je nekaj tako, kot vam pravzaprav ni pogodu, le odkrijte, kako res je. Sprejmite, da je gumb napol odpadel, ker si niste vzeli časa prišiti ga. Če želite, to storite zdaj. Ali pa ne.

Poskušajte čim več svojega budnega obdobja preživeti čuječe. Najprej po nekaj minut na dan, nato nekajkrat po nekaj minut, ko se opomnite na to, in tako naprej, dokler ne bodo trenutki nečuječnosti v vsakdanjiku izjema, ne pravilo.

Spoznaj 
se(be) z drugimi

V čuječnosti naj bi se urili tudi v odnosu do soljudi. Do bližnjih in ljudi, s katerimi navežete le bežne stike. Če, denimo, blagajničarki v trgovini ne vrnete pozdrava, imate priložnost o sebi spoznati, da ste kdaj ljudomrzni, slabo vzgojeni, vsega naveličani, preutrujeni, raztreseni... vseeno kaj, toda tudi to nedejanje je zgovorno, pomenljivo, ni se zgodilo brez razloga. In ko spoznate resnico o tem drobcu v svojem življenju, imate možnost prav tedaj kaj spremeniti. Ali pa ne, odvisno od vaše volje.

Rdeča nit navezovanja in ohranjanja stikov z drugimi naj bo Kaj se lahko iz tega naučim (o sebi in drugih), kaj lahko izkusim. Morda se nenehno jezite, ker kdo od domačih nikoli ne zloži čevljev, kot se spodobi in bi vi hoteli. Kaj to govori o vas in drugih? Ste obsedeni z redom tam, kjer vam ga je lahko narediti, ker ne zmorete urediti nekaterih drugih stvari tam, kjer vam je bolj pomembno? Bežite od svojih izzivov, ker je lažje druge opozarjati na njihove? Igrate vlogo redoljubneža ali ste redoljubni? Zakaj? Vedno znova pospravljate za drugimi in vas to jezi, ker vam jemlje čas in energijo, ki bi jo lahko koristneje uporabili? Naredite to. Torej ne pospravite in ta čas izrabite za kaj drugega.

Vsake oči imajo svojega malarja. Normalno je, da bo vaš pogled na neko reč drugačen kot pogled kogar koli drugega na taisto reč, in vendar nekaj nastopa v resničnosti obeh, torej lahko najdeta skupni imenovalec. Spoznavajte sebe in druge tako, da se potrudite poiskati ga.

Vzemimo za zgled veder sončen dan. Vam je nemara priložnost za sprehod, bližnjemu za lenobno nastavljanje sončnim žarkom, nekomu drugemu za vihanje zidarskih rokavov v hiši na deželi itn. Za vse je isti dan brez oblaka na nebu, in namesto da bi se smilili sami sebi, ker vam bližnji ne da, da bi ga preživela na prostem na sprehodu, saj njemu pač ni do njega, bodite pozorni na iskanje skupnega imenovalca. Veder dan. Priložnost, da vsak počne nekaj, za kar je tak dan kot nalašč. Pustite partnerju, da poležava na soncu, morda bere, vi pa pojdite na sprehod, če vam je do tega. Sami ali s kom drugim, s katerim vajin skupni imenovalec zajema sončen dan in sprehod.

Življenje z drugimi naj ne bo boj, kdo bo koga, kdaj in kako, marveč niz priložnosti. Nekaj narediti ali ne narediti potem, ko dodobra preverite, do česa je komu in zakaj, ko najdete skupni imenovalec. Se kdaj pustite tudi presenetiti. V redu, danes sončen dan za vas ni enačaj za sprehod, lahko pa si privoščite izkušnjo poležavanja na soncu. Jo res doživite, ne pa da se ji ves čas upirate, saj vendar to ni bila vaša prva izbira. Dovolite si potopiti v njo. Tudi če je izkupiček tako preživetega dne spoznanje, da to ni za vas, je dragocena izkušnja. Doživetje.

Kaj je dobrega?

Življenje je osupljivo. Vsak trenutek je čudovita priložnost za nekaj. Namesto da živite v preteklosti, v obujanju spominov, ali v prihodnosti, postavljajoč gradove v oblakih, zgrabite ta trenutek, ki je najboljši za nekaj, na vas je le, da ste odprtega duha in oči in spoznate, kaj se vam ponuja prav zdaj, svetujejo dušeslovci.

Vzemimo za zgled, da ste obtičali v prometni konici. Namesto da meljete, česa vse zato ne zmorete, bodite pozorni na to, kaj prav zaradi taistega lahko (naredite). Kaj je priložnost tega trenutka? Morda, končno, slišite, da motor ne prede, kot naj bi, torej je čas za obisk mehanika. Lahko spočijete oči na puhastem oblaku, ki drsi čez nebo, se s sopotnikom o čem dogovorite, prisluhnete dnevnim poročilom, celo telovadite ali se le pretegnete.

Vsakič, ko se smilite sami sebi, ker nečesa nimate, drugega ne morete, se opomnite, da je življenje niz priložnosti. Vselej in povsod se nasmiha najmanj ena. Bodite resnicoljubni, če se ozrete čez ramo, boste opazili, da je bilo življenje za vami takšno, res pa je, da morda niste zadovoljni s svojimi izbirami oziroma odločitvami. Lahko ste popoldne preživeli pred televizijo ali počeli kaj drugega. Izbrali ste televizijo. Zaradi tega se zdaj ne pribijajte na križ, le odprite oči, za kaj (dobrega) želite izkoristiti zdaj in tukaj, ki ga živite. Televizijo? Kino? Odpravljanje težav? Izpolnjevanje načrtov?