Alenka Dovžan: Podkorenska proga mi je domača, žal pa tu nisem tekmovala

Alenka Dovžan je med vsemi »vražjimi Slovenkami«, ki so pred tremi desetletji krojile svetovni smučarski vrh, na Jesenicah geografsko najbližje prizorišču prihajajoče tekme v Kranjski Gori. Zanimivo pa, da na podkorenski progi nikoli ni tekmovala za svetovni pokal, si je pa v lepem spominu ohranila mariborske predstave za zlato lisico, kar je tudi potrdila med pogovorom v pričakovanju edine tekme najvišje ravni za alpske smučarke pri nas.

Kako natančno danes spremljate utrip s smučarskih prog?

»Če sem doma, si z veseljem ogledam prenos smučarske tekme, glede spremljanja športa pa mi je tudi všeč, da v današnjem času na telefonu, kjerkoli že sem, lahko hitro pogledam, kaj se dogaja. Seveda najbolj stiskam pesti za našo reprezentanco, veselila pa sem se tudi, da je pred dnevi zmago v smuku odnesel Čeh Jan Zabystran in tako malce prekinil monotonost na vrhu.«

Precej je poškodb, kajne?

»To je posledica dejstva, da je še zelo malo naravnega snega. A sploh še vidimo kakšno tekmo svetovnega pokala, kjer nastanejo luknje? Jaz temu pravim, da to sploh ni več smučanje, temveč drsanje. Hitrosti so večje, oprema je drugačna, sneg je agresiven, nato pa vse skupaj vodi do poškodbe. Marsikaj gre zdaj v skrajnost. V naših časih je proizvajalec opreme pomladi razgrnil pet do deset parov smuči, to smo testirali, merili čase in nato si izbral par ali dva. Takrat smo jih dobili, tekmovali na njih, razmerja moči so bila na tekmi realna in pravočasna. Zdaj pa se mi zdi, če gledamo najbogatejše, denimo Švicarje ali Američane, so ti v prednosti, ker si lahko privoščijo, česar si manjše reprezentance preprosto ne moremo.«

Pred vrati je domača tekma, kako se ozirate k njej?

»Nekoč so bile te tekme res obiskane, alpsko smučanje je pritegnilo vso Slovenijo. Sama pa sem na tekmo v Mariboru, tedanjem slovenskem prizorišču tekme za ženski svetovni pokal, gledala tako: če si bil v formi, si se je prav veselil, če pa je bilo obratno, je bilo zelo težko, z več pritiska. Sicer pa je bila domača tekma vedno bolj naporna, ker je bilo veliko dodatnih aktivnosti: od novinarskih konferenc, žrebanj, sprejemov, srečanj s pokrovitelji.«

Zanimivo sicer, da nikoli niste tekmovali v Kranjski Gori ...

»Res je zanimivo in meni je bilo takrat žal, da je tako, saj je bila podkorenska proga moja domača. Toda ko sem bila jaz v svetovnem pokalu, je bila tekma bodisi na Pohorju bodisi so jo odpovedali ali morda prestavili kam v tujino.«

Kako pa se spominjate Maribora?

»To so bili res drugačni časi. Šlo je za tekmo zanesenjaškega pristopa domačinov. Ponavadi smo kakšna dva tedna pred tekmo tam opravili trening ali dva, z vsemi na prizorišču smo se že dobro poznali. Še danes se spominjam vseh žičničarjev, natakarjev v hotelu, ljudi na recepciji, delavcev na progi. V Mariboru nam je bilo res lepo, bivali smo tik pod progo. Slišala sem za zamisel, da bi imeli na Pohorju smučarsko dvorano in to se mi zdi vrhunsko. Otroci danes hodijo trenirat v Belgijo, Nemčijo, Litvo, tukaj bi imeli pred vrati odlične razmere. Za povrh je tu teren že nared, ni pretiranega posega v naravo, treba bi bilo postaviti le še streho in – jasno – vse skupaj malo urediti. Moramo se zavedati, da proti naravi ne moremo in če si želimo ohraniti smučanje, moramo razmišljati o nadomestnih možnostih.«

Vam je katera od mariborskih tekem ostala v posebnem spominu?

»Vsekakor tista leta 1994. Takrat je Urška Hrovat prvič zmagala, skupno smo bile štiri Slovenke med najboljših enajst. Še zdaj dobim kurjo polt, ko se spomnim tistega ozračja po koncu tekme. Do hotela Habakuk, kjer smo bivali, torej v neposredni bližini prizorišča, sploh nisi več mogel priti. Policisti so s psi morali vzpostavljati red, množica je bila na cesti, niti eno vozilo se ni moglo več nikamor premakniti. Mogoče je to zdaj primerljivo z evforijo pri nas ob uspehih v Planici. Alpsko smučanje je bilo takrat v Sloveniji najbolj priljubljena panoga, na valovih uspehov Mateje Svet, Bojana Križaja, Jureta Franka je prišel naš rod. Vsi smo radi smučali, ne nazadnje otroci še zdaleč nismo imeli takšne izbire različnih klubov kot danes. Če bi zdaj odraščala, pa bi me verjetno potegnilo na smučarsko skakalnico. Ne nazadnje je bil tudi moj oče nekoč skakalec.«

Lani je za dosežke v športu prejela Bloudkovo priznanje. FOTO: Leon Vidic

In predvsem so bile klimatske razmere takrat drugačne.

»Seveda. Že decembra smo imeli pol metra ali celo meter snega. Ob enih je po koncu pouka prišel pred šolo kombi in nas odpeljal na kranjskogorsko smučišče. To je bilo takrat naše igrišče. Vse je delovalo pod streho klubov, veliko je bilo prostovoljcev, pomagali so starši.«

Danes pa na Jesenicah vašega matičnega smučarskega kluba sploh ni več ...

»Žal je res tako. Najuspešnejši klub z največ reprezentanti v nekdanjem jugoslovanskem prostoru več kot desetletje ne obstaja več. S tem se moramo sprijazniti. Ni prav, da udrihamo po smučarjih, češ da ni rezultatov. Se je pač tako zasukalo. Včasih pa nismo imeli kolesarjev, judoistov ali plezalcev takšne ravni kot danes. Fante večinoma zdaj pritegnejo moštvene športne panoge. Saj ni padlo le smučanje. Tudi v veslanju ali plavanju pogrešamo izide nekdanje ravni. Smo pa lahko ponosni, da Slovenija res ohranja pisano športno paleto in se trudi na različnih ravneh.«