Aljaž Sedej se je po kolajni najprej spomnil na očeta

Uvodni dan 75. evropskega prvenstva v judu se ni razpletel po slovenskih željah. Gal Blažič in David Štarkel sta že v uvodnem krogu kategorije do 60 kilogramov doživela poraza in se hitro poslovila od tekmovanja. Njuna dvoboja je pozorno spremljal tudi nekdanji vrhunski judoist Aljaž Sedej, ki od septembra 2023 deluje kot generalni sekretar pri Judo zvezi Slovenije. V zanimivem pogovoru se je 37-letni Ljubljančan spomnil tudi svojega največjega uspeha, ki ga je leta 2009 dosegel prav v glavnem mestu Gruzije.

Kako ste videli uvodna slovenska nastopa na tem EP?

»David Štarkel je proti Ukrajincu Artemu Lesjuku začel dobro, si priboril celo priložnost, da bi tekmeca ujel v končni prijem, na žalost pa je potem naredil napako. Komaj 19-letni Gal Blažič se je kljub mladosti proti izkušenejšemu Italijanu Andrei Carlinu boril odlično in dokazal, da je vrhunsko telesno pripravljen, saj je po štirih minutah rednega dela zdržal še skoraj toliko podaljška. Bilo je na meji, nakar ga je nasprotnik za zlato točko pokosil z nožno tehniko.«

Verjetno tudi vi največ pričakujete od petkovega dneva D, ko bo med drugimi naše barve branila tudi dvakratna evropska podprvakinja Kaja Kajzer, kajne?

»Da, drugi tekmovalni dan bomo imeli s Kajo Kajzer naše prvo zares vroče železo v ognju za kolajno. Na žalost je tik pred zdajci zbolela Kaja Schuster, veliko pa si lahko obetamo tudi od Metke Lobnik ter od Nike Tomc in Leile Mazouzi. Jaz sem poln optimizma in verjamem, da se ne bomo vrnili domov praznih rok.«

Kolajno ste si na tem tekmovanju priborili tudi vi, ko ste prav v Tbilisiju leta 2009 zablesteli s 3. mestom. Kako se spominjate tistega prvenstva?

»Takrat smo se borili še v stari dvorani v središču mesta s klopmi na tribunah, ki so bile nabito polne. Vzdušje v areni je bilo tedaj zares izjemno. Spomnim se, da sem v uvodnem krogu premagal meni izjemno neugodnega Švicarja Christopha Kellerja, ker je bil levičar, zelo močan in povrhu tudi vzdržljiv. V polfinalu sem se pomeril z Antoniem Cianom, ki je zdaj eden od glavnih trenerjev v italijanski reprezentanci. Dva tedna pred tem sem se poigral z njim v končnici nemške lige. Morda sem ga preveč podcenjeval in sem izgubil po lastni neumnosti. V dvoboju za 3. mesto sem se nato spoprijel z nemškim olimpijskim prvakom Olejem Bischofom, ki sem ga vrgel za yuko. Na žalost so potem poškodbe naredile svoje in v nadaljevanju nisem mogel več pokazati vsega, kar je tičalo v meni.«

Kaj vam je od tistega dneva še ostalo v spominu?

»V tistem letu mi je umrl oče. Ko sem osvojil bronasto kolajno, sem se najprej spomnil nanj. Po vrnitvi domov mi je bilo zelo hudo, ker mu nisem mogel pokazati tega odličja, za katero pa je imela ogromno zaslug tudi moja mama.«

Slovenski judo je v zadnjem obdobju doživel kar nekaj pretresov. Ali se je medtem stanje kaj umirilo?

»Ko sem postal glavni sekretar, sem vedel, da bo težko. Pripravljen sem bil na to, da bom hodil po ledu, a namesto vode je bila spodaj gnojnica. Verjetno se bom vpisal v zgodovino kot generalni sekretar, pod katerim se je v pičlem letu v zvezo včlanilo največ klubov in se jih je nato tudi največ izbrisalo. Vseh smo imeli že 130, zdaj smo pri 80, realno število pa je 63. Toliko se jih dejansko ukvarja z judom in imajo vsaj nekaj tekmovalcev.«