Alpe d'Huez prizorišče spektakularnega zaključka Toura: Nič več nizozemska, ampak slovenska gora

Za številne Slovence dopustovanje na hrvaški obali ni več edina vsakoletna stalnica, pri nas je tudi vse več kolesarskih nomadov, ki slovenskim asom sledijo po največjih dirkah na svetu. Vrhunec njihovega romanja je vsekakor Tour de France, predvsem alpske etape, ki niso le najbližje, temveč tudi najbolj spektakularne. Nič pa po drami ne presega Alpe d'Hueza, najslavnejšega kolesarskega stadiona na svetu.

Alpe d'Huez ni ne najzahtevnejši ne najlepši klanec Toura, je bil pa odločilen za zmago Fausta Coppija leta 1952, ko so ga gledalci lahko prvič množičneje spremljali po televiziji. Odtlej ima kulten status, zaradi katerega ga mora obiskati vsak pravi navijač in njegovih 21 serpentin prekolesariti vsak pravi ljubiteljski kolesar.

Ker so nizozemski kolesarji dobili osem od prvih 14 etap Toura, ki so se končale na tem 1850 metrov visokem smučarskem središču, se ga je oprijel tudi vzdevek »nizozemska gora«. Tudi najbolj slovit navijaški ovinek je nizozemski, a bo letos Alpe d'Huez, na katerem se bosta v jutri in v soboto končali 19. in 20. etapa, predvsem slovenski.

Pred Tadejem Pogačarjem je pravi kolesarski praznik. FOTO: Gonzalo Fuentes/Reuters

Kajpak zaradi Tadeja Pogačarja, ki bo na njem poskušal slaviti prvo slovensko zmago in potrditi peto končno zmagoslavje na Elizejskih poljanah, ter vojske navijačev, ki ga bodo spodbujali na poti do zgodovinskega podviga.

Da bo na Alpe d'Huezu veliko slovenskih navijačev, ni treba ugibati. Že ko smo se iz Italije v Francijo zapeljali čez prelaz Montgenevre, smo srečevali gruče kolesarjev v dresih slovenskih ljubiteljskih klubov. Rojakom se nismo izogniti niti ob ponedeljkovem prihodu na legendarni klanec.

Na klanec vsaj štiri dni prej

V gruči avtodomov, ki so že štiri dni pred prihodom dirke malodane zapolnili vsak razpoložljiv kotiček, ni bilo težko najti slovenskih zastav in navijaških transparentov. »Prvič sem tukaj, vendar smo se letos zelo dobro organizirali. Z nami so tudi takšni, ki so že bili na Alpe d'Huezu. Postavili smo si lepo izhodišče, da bomo nato šli na slovenski ovinek. Vsekakor navijamo za Pogija in vse naše kolesarje, ki so na dirki. Zabavno bo. Prispeli smo v ponedeljek in smo zelo težko dobili ta prostor. Naš slovenski sosed je imel bolj razkošno postavljene stole in nam je odstopil mesto, drugače pa je že vse polno. Prišli smo štiri dni pred dirko in smo že bili skoraj prepozni,« nam je povedal Franjo Antončič iz Novega mesta, ki je bil del pisane slovenske druščine z dolenjskimi, osrednjeslovenskimi in gorenjskimi naglasi ter registrskimi tablicami.

»Tukaj bomo počakali karavano, težko se je premikati, saj imamo s seboj tudi veliko transparentov in druge navijaške opreme,« je nadaljeval naš sogovornik, ki je novinec na Touru, a izkušen kolesarski navijač. »Prvič sem na Touru, a sem bil nekoč v navijaški skupini Žaboni, ki je vzpodbujala Jureta Zrimška in druge novomeške sosede, ko so še dirkali. Veliko smo hodili po dirkah. Zelo sem si želel navijati tudi na Touru in z ženo sva naredila kompromis glede dopusta. En teden bova na Touru, nato se z Alp spustiva proti Korziki, kjer bova preživela dva tedna,« je dolenjski navijač razkril dopustniške načrte.

Del iste druščine je tudi Mojca Potočnik iz Kranja, ki se je z možem na dolgo pot odpravila le, da bi bi videla najboljše kolesarje na svetu. »Spremljamo Pogačarja in druge slovenske kolesarje. Lani sva bila z možem prvič na Touru in sva se imela zelo dobro, zato sva se vrnila. Prispela sva v torek zjutraj, opozorili so naju, da je Alpe d'Huez že zelo poln, zato sva hitro startala in vozila še ponoči, da sva prispela čim prej,« je o dirki za parkirno mesto povedala Mojca Potočnik.

Tako kot številne druge slovenske navijače, jo je na dirke privabila zlata doba naših asov. »Prej nisva spremljala kolesarstva, začelo se je z uspehi Primoža Rogliča. Tokrat upamo na najboljše, kaže že tako. Držimo pesti, da Pogačar zmaga,« je še dodala.

Prekolesaril že vse hribe

Na sosednjem parkirišču smo naleteli na njenega someščana Janeza, kolesarskega navijaškega veterana, s katerim smo se že srečali v Dolomitih na Giru 2023. »V načrtih smo imeli Galibier, vendar je bil tisti klanec skorajda bolj zaseden kot Alpe d'Huez. Za seboj imam že sedem Tourov, šest Girov in Vuelto. Povsod je super, prvič zaradi naših fantov, drugič zaradi vzdušja, ker se Slovenci ne kregamo, vsi smo za kolesarje. Drugače pa je Tour creme de la creme kolesarstva,« je dejal Janez, eden od številnih navijačev, ki tudi prekolesarijo najbolj slovite vzpone.

Naš as lovi peto lovoriko zmagovalca Toura. FOTO: Stephanie Lecocq/Reuters

»Grem na Col de Sarrene, vse drugo v okolici sem že prekolesaril. Alpe d'Huez in Col de la Croix de Fer imam že v nogah kot tudi druge okoliške vzpone. Ko bo tukaj konec, ne bomo šli v Pariz, temveč v nasprotni smeri trase, če bo to vreme dopuščalo. Na Le Markstein in prej še Plateau de Solaison, kjer sta se končali 14. in 15. etapa. Nato se bomo vrnili domov,« je o svojih kolesarskih podvigih še povedal Janez in se ozrl tudi k pričakovanemu razpletu dirke: »Po uspešnem kronometru bo Evenepoel morda razmišljal, da je možno še kaj, vendar je to najbrž naivno. Mi pa bomo navijali za vse Slovence, kot vedno in povsod.«