Anamarija Lampič: Fak že 20 let na vrhu, pa še vedno išče izboljšave

Olimpijska zima bo posebna tudi za vodilno slovensko biatlonko Anamarijo Lampič, ki se bo februarja 2026 v Anterselvi tretjič soočila z izzivom OI. Ob prejšnjih dveh, v Pjongčangu 2018 in Pekingu 2022, je bila smučarska tekačica, zdaj se bo preizkusila v biatlonu na enem od najbolj znanih stadionov v tem športu.

Po vrnitvi z zahtevnih višinskih priprav je spregovorila tudi o počitnicah v Mehiki in obisku slovitega glasbenega festivala Sziget v Budimpešti.

Kakšno je bilo vaše delovno poletje?

»Bilo je zelo pisano, tudi v prvem tednu ali dveh septembra smo imeli natrpan urnik. Po prihodu z zahtevnih avgustovskih višinskih priprav v Italiji se nam je začel novi ciklus treninga, imeli smo še tekmo v super sprintu v Dresdnu, nato državno prvenstvo na Pokljuki, več kot ponavadi pa tudi snemanja spotov za pokrovitelje, ker je pred nami pač olimpijska zima.«

Kako je bilo z izčrpanostjo po višinskih pripravah, ki pri slehernem športniku zahtevajo posebne napore?

»V Italiji (na prelazu Lavaze nad dolino Fiemme, o. p.) je bilo resda naporno, a se mi zdi, da je vse skupaj v teh treh tednih minilo hitro. Imeli smo tudi srečo z vremenom, ker te lahko tam doletita tudi mraz in dež. Le dva dneva sta bila malce deževna, pa še takrat smo brez večjih težav rolkali. V bistvu me je bolj izčrpala osemurna vožnja domov v izjemni gneči na cesti. Že naslednji dan smo odpotovali na tekmo v Dresden, resda z letalom, a še vseeno ti s prestopom v Frankfurtu vzame pol dneva. In tako še enkrat čez dva dni nazaj. Takrat sem se res domov vrnila povsem izčrpana, spala najprej deset ur, nato pa še popoldan tri ure in pol, ker sem očitno to potrebovala.«

Boste v novi sezoni izpustili katero od klasičnih postaj na račun čim boljše priprave za OI?

»Dejansko se o tem pri reprezentanci še nismo pogovarjali, ampak se mi zdi in tako tudi razmišljam, da sem še vedno med začetniki v biatlonu, potrebujem tekme, pri meni je ključno, da se preizkušam na različnih prizoriščih in ostanem v tekmovalnem procesu. Da ne izgubim tega občutka, ki je zelo pomemben. Predvsem na strelišču. Pomislite, Jakov Fak je že 20 let v vrhunskem biatlonu, pa vedno znova poskuša iskati izboljšave pri delu na strelišču. Potem si ni težko predstavljati, koliko energije moram jaz vložiti za to plat biatlona.«

Spočiti pa ste, vsaj tako predvidevam, prišli z dopusta. Kako to, da prvič, odkar sta skupaj, počitnic v tujini niste uživali z vašim partnerjem Boštjanom, sicer tudi trenerjem pri biatlonski reprezentanci?

»Ha, res je bilo tako. Boštjan je rekel, da letos ne bi šel na daljše počitnice, ampak bi rad, da so stvari pri najini hiši na Dolenjskem malo bolj urejene. Tisti, ki gradi hišo ali jo prenavlja, ta pa je stara 100 let, verjetno razume, da gre to lahko zelo počasi. Sploh če te ni doma. In midva sva od jeseni do pomladi res veliko odsotna. Tako sem prikimala njegovi želji, obenem sem mu rekla, da bo moje delo pri hiši že počakalo, sama potrebujem dober oddih. V veselje mi je potovati tudi zase, torej ko ni tekmovalnih obveznosti.«

In potem ste odpotovali v Mehiko z deset let mlajšo sestro Tinkaro ...

»Vprašala sem jo, ali gre zraven, v hipu je bila prav navdušena, ker še nikoli ni bila na takšnem potovanju. Bili sva že v Grčiji, tudi na Cipru, nikoli pa še tako daleč. Zaradi njene sladkorne bolezni sem ji dejala, da greva nekam, kjer sem že bila in poznam okolje ter razmere. Predlagala sem ji zato Tajsko ali Mehiko, izbrala je slednjo. Imeli sva se imenitno!«

In potem sta še skupaj obiskali sloviti glasbeni festival Sziget v Budimpešti, kajne?

»Tu je pa res šlo za odločitev v zadnjem hipu. Imeli smo dan ali dva prosto, videli sva, da na Szigetu nastopa Post Malone, obe pa radi poslušava country in sva si rekli, greva za kratek čas tja. Še vedno bolje kot nič (smeh). Odšli sva na dan koncerta, uživali v imenitnem ozračju – sama sem bila prvič na tako velikem festivalu –, prespali in se vrnili domov. Dobro mi dene takšna sprostitev. Potem pa je bilo spet treba prijeti za delo, sezona bo dolga in zahtevna ...« Siniša Uroševič