Dirko po Franciji nadzira ena družina

Dirka po Franciji je ena od najbolj prepoznavnih športnih blagovnih znamk, ki je med drugimi med kolesarske zvezde izstrelila Tadeja Pogačarja. V širši javnosti pa je precej manj domač priimek Amaury, h kateremu se pretaka levji delež prihodkov velike pentlje.

Tour de France se je rodil v senci afere Dreyfus, ki je ob prelomu 19. in 20. stoletja razdelila francosko družbo. Bogati proizvajalec avtomobilov markiz Jules Albert de Dion, ki je bil goreč kritik Alfreda Dreyfusa, častnika francoske vojske judovskega rodu, ki so ga obsodili izdajstva, je s somišljeniki ustanovil športni dnevnik L'Auto-Velo. To je leta 1900 storil, da bi zmanjšal vpliv tedaj največjega francoskega športnega časopisa Le Velo, pri katerem so odkrito podpirali Dreyfusa.

Ključna poteza, da mu je to uspelo, je bila ustanovitev Toura, etapne dirke dolgih razdalj po vsej Franciji, ki jo je leta 1902 predlagal novinar Géo Lefèvre. Sodobna zgodovina Toura se je začela pisati po 2. svetovni vojni, L'Auto so ukinili zaradi povezav z nemškimi okupacijskimi silami in njihovimi simpatizerji, a časnik ni mrknil, preoblikovali so ga v L'Equipe, ki je še danes največji francoski športni dnevnik. Nanj so prenesli tudi pravice organizacije Toura.

Delničarjem nosi zlata jajca

Pri tem je sodeloval Émilien Amaury in s tem položil temelje za izgradnjo medijskega imperija. V šestdesetih letih je Amaury postal 100-odstotni lastnik L'Equipa in Toura. Po njegovi smrti po padcu s konja ju je v sedemdesetih letih podedoval njegov sin Philippe, ki je umrl leta 2006. Zdaj družinska korporacija, v kateri ima večinski delež njegova vdova Marie-Odile Amaury, predsednica uprave pa je njuna hči Aurore Amaury, nosi ime po njem – Editions Philippe Amaury (EPA).

Ta je stoodstotna lastnica hčerinske družbe Amaury Sport Organisation (ASO), ki jo vodi sin Philippa in Marie-Odile Amaury, Jean-Etienne Amaury. Agencija ASO ni le prirediteljica Toura, temveč devetih od 36 dirk kolesarske svetovne serije, pariškega maratona, relija Dakar, odprtega prvenstva Francije v golfu in številnih drugih športnih prireditev.

A je kronski dragulj družine Amaury Tour de France, ki delničarjem nosi zlata jajca. Bilanca za leto 2023, ki so jo pred časom objavili v italijanskem časniku Gazzetta dello Sport (ta je v lasti skupine RCS, ki prireja Giro d'Italia), kaže, da je imel ASO 321 milijonov evrov prihodkov, 115 milijonov dobička, iz katerega so delničarjem izplačali 80 milijonov evrov dividend.

ASO ne razkriva, koliko prihodkov mu prinese Tour, vendar analitiki ocenjujejo, da se številka giblje med 150 in 200 milijoni evrov letno. ASO je sicer v zadnjih desetih letih ustvaril 576 milijonov dobička in izplačal 356 milijonov dividend.

Ekipe brez televizijskih pravic

Precej manj so prejeli kolesarji in njihove ekipe. Nagradni sklad znaša 2,3 milijona evrov, od tega 500.000 evrov pripada zmagovalcu v rumeni majici, ki ta denar običajno razdeli med moštvene kolege in podporno osebje. Kolesarji največ zaslužijo s pogodbami s svojimi ekipami, te pa večino prihodkov pridobijo od svojih pokroviteljev.

Denar od televizijskih pravic in od sponzorjev dirke v celoti pospravi ASO. Televizijske pravice naj bi predstavljale polovico prihodkov, tretjino prispevki sponzorjev, največ od tistih, ki se pojavljajo na trofejnih majicah. Pomemben vir prihodka so tudi prispevki francoskih in tujih krajev, ki želijo, da trasa Toura zavije k njim.

Leta 2029 bi to lahko postala tudi Slovenija. »Gostovanje začetka velike pentlje je postalo naložba za kraje zunaj francoskih meja, da bi izvozili blagovno znamko v tujino in internacionalizirali dirko, ki se je rodila v Franciji, a je danes zaželena po vsej Evropi,« je v knjigi Poslovni modeli v športnih dogodkih zapisal raziskovalec iz univerze v Brescii Mario Nicoliello.