Domen Prevc: Ko misliš, da si najboljši, te hitro udari po glavi

Nadvse nenavadna je bila prejšnja zima Domna Prevca. Start v Lillehammerju, kjer bodo danes s tekmo mešanih ekip prižgali zeleno luč za začetek 47. sezone svetovnega pokala v smučarskih skokih, je bil za pozabo. Zato pa je bil drugi del bistveno boljši, zaključek v Planici, kjer se je trikrat povzpel na zmagovalni oder in za povrh poletel še do novega svetovnega rekorda (254,5 m), je bil že skoraj pravljičen.

»Želel bi si odpreti sezono z uvrstitvijo med najboljšo deseterico. To bi bil za začetek lep rezultat, na katerem bi se dalo graditi naprej. Nočem kakšnega težkega štarta, kakršnega sem imel lani, ko sem se kar nekaj časa mučil, da sem prišel do želene ravni,« je pred odhodom na Norveško razmišljal najmlajši od bratov Prevc in se spomnil lanskega črnega konca tedna v Lillehammerju, kjer je ostal povsem praznih rok. Še več; v kvalifikacijah za prvo tekmo je grdo padel pri 65 metrih, potem ko se je v zraku reševal tako, da je celo prijel desno smučko, dan pozneje pa so ga zaradi neustreznega tekmovalnega dresa diskvalificirali.

Velika olimpijska naprava Lysgårdsbakken se mu kljub temu ni zamerila. »Lillehammer mi je načeloma všeč. Lepo je, da sezono začenjamo na severu Evrope. Ozračje v skandinavskih, nordijskih deželah mi je namreč zelo prijetno. Tudi tamkajšnja skakalnica mi – če odmislim lansko leto – praviloma ustreza, saj ima nekaj ritma in se da tudi malo leteti,« je pojasnil 26-letni as iz Dolenje vasi pri Železnikih, ki je v Lillehammerju že okusil tudi slast zmage med svetovno elito – pri rosnih 17 letih (2016).

Užival v vetrovniku

Tako je v dobrem mesecu dni še drugič odpotoval v Skandinavijo, kjer je bil že pred kratkim, ko je v stockholmskem vetrovniku iskal želene občutke. »V tamkajšnjem zraku sem preživel približno šest, sedem ur, torej bistveno več kot v celotni sezoni, v kateri na tekmah zberem kakšnih deset minut. Vetrovnik je zato zelo dobrodošel in koristen – sploh za iskanje finih občutkov, nastavitev, čim boljših postavitev rok, rame, bokov, trebuha ... Zelo pomembno je namreč, kakšen je položaj telesa v zraku glede na smuči. Na televiziji se to sicer ne vidi, ko pa sam letiš, pa točno veš, kako lahko že malenkostna sprememba drže telesa prinese določeno razliko. Lahko vpliva tudi na to, ali si še v zraku ali pa že na tleh,« je razložil Domen.

S svojo zdajšnjo pripravljenostjo je zadovoljen. »Opažam, da se nekateri kar precej obremenjujejo z drugimi in pozorno opazujejo, kaj počnejo, sam pa si nočem beliti glave še s tem. To se mi zdi čista potrata časa. Sam se trudim ostati osredotočen nase in na svoje naloge. To sicer ne pomeni, da se počutim močnejšega. Ego zna biti sicer problematičen: ko namreč enkrat misliš, da si najboljši, te hitro udari po glavi. Treba je namreč vsak dan delati in si prizadevati, da boš še boljši, kajti tekmeci ne počivajo,« se zaveda svetovni prvak iz Trondheima in svetovni rekorder iz Planice, ki ima svojo »taktiko« napisano na smučeh, glasi pa se »all in« (staviti vse, iti na vse ali nič).

»Udeležiti se nameravam vseh tekem v sezoni in na vseh dati vse od sebe. To se mi zdi najboljši recept za zimo in verjamem, da bom – če se bom držal te taktike – dosegel želene rezultate. To je tudi sicer moje življenjsko vodilo, čeprav se zavedam, da včasih s tem že pretiravam,« je priznal izvrstni letalec iz Selške doline in na vprašanje, kaj bi rad osvojil v tej olimpijski sezoni, kot iz topa izstrelil: »Rad bi osvojil zlatega orla, kolajno na olimpijskih igrah in poletel še do novega rekorda. Če me že tako vprašate, bi rad osvojil vse, a če bom dobil že nekaj od tega, bom zelo zadovoljen.«