Domen Prevc: »Poslušal sem, da ne bom nikoli tako dober, kot je bil brat«

Če bi nekdo novembra lani Domnu Prevcu ponudil tako uspešno (olimpijsko) zimo, skoraj zagotovo ne bi dolgo odlašal s podpisom. To je bila namreč ena od najboljših sezon katerega od smučarskih skakalcev, kar smo jim bili priča v zgodovini svetovnega pokala. Slovenski šampion je namreč kot za stavo nizal vrhunske uvrstitve ter podiral mejnike na skakalnicah in letalnicah, na katerih je osvojil tako rekoč vse, kar se je osvojiti dalo. Če je v prejšnjo zimo (2024/25), v kateri je med drugim navdušil z osvojitvijo naslova svetovnega prvaka na veliki napravi v Trondheimu in za konec še z izjemnim svetovnim rekordom v Planici (254,5 m), odrinil zelo turbulentno in slabše od pričakovanj, je bil to pot že od samega začetka zraven. Vendar pa mu tudi v tej sezoni sprva ni šlo vse kot po maslu. Navsezadnje je konec novembra na treningu v Falunu, prizorišču svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju 2027, po pristanku doživel grd padec, na katerega so ga še nekaj dni spominjale odrgnine na obrazu. A je hitro odmislil bolečine in v nadaljevanju znova pokazal, da ga takšne stvari zlepa ne vržejo iz tira, ampak kvečjemu okrepijo.

Zlati orel mu pomeni največ

Ko je v začetku decembra v Visli prvič v sezoni okusil slast prvega mesta in dan pozneje drugič zapored opravil z vso konkurenco ter oblekel rumeno majico vodilnega v skupni razvrstitvi za svetovni pokal, se je znašel na zmagovitem valu, na katerem je jezdil večino olimpijske zime. Zatem je v svojo korist odločil še obe tekmi v Klingenthalu in prvo v Engelbergu, imenitne predstave pa so ga postavile v vlogo glavnega favorita na novoletni turneji, ki jo je nato v šampionskem slogu tudi upravičil. Z zmagama v Oberstdorfu, kjer se je celo kot prvi Slovenec zavihtel na vrh, in Garmisch-Partenkirchnu si je tlakoval pot k zlatemu orlu, ki ga je potrdil z drugima mestoma v Innsbrucku in Bischofshofnu.

»Zlati orel mi med vsemi dosedanjimi uspehi pomeni največ – še več kot naslov svetovnega prvaka iz Trondheima in svetovni rekord iz Planice. Za končno zmago na novoletni turneji moraš biti namreč dvanajst dni osredotočen, biti moraš stanoviten in prikazati osem vrhunskih skokov. S to lovoriko dobiš potrditev, da si dolgo delal v pravo smer. Na eni tekmi se ti lahko pokrijejo vsi dejavniki in premagaš vso konkurenco, na štirih preizkušnjah, povrhu na tako različnih skakalnicah, za katere ne bom ravno rekel, da mi ustrezajo, pa ne moreš imeti takšne sreče. Zato na novoletni turneji ni naključnih zmagovalcev,« je razmišljal 26-letni šampion iz Dolenje vasi pri Železnikih, potem ko je prejel prestižno lovoriko za končno zmagoslavje na znamenitem tekmovanju štirih skakalnic v Nemčiji in Avstriji.

Na slovesnem odprtju OI nosil slovensko zastavo

Po spodrsljaju v Zakopanah, kjer je v zahtevnih razmerah izvlekel 27. mesto, se je najmlajši od bratov Prevc hitro vrnil na zmagovite tirnice. Potem ko si je pokoril vso konkurenco na obeh preizkušnjah v Saporu, je navdušil še z zlato lovoriko na svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih v Oberstdorfu. Na letalnici Heinija Klopferja se je dan po posamičnem podvigu v središču pozornosti znašel tudi na moštveni tekmi, a takrat ne zaradi novega uspeha, temveč zaradi pobeglih smuči, ki so mu ušle po zaletišču največje nemške naprave. Čeprav so v slovenskem taboru s Petrom Slatnarjem na čelu v tistih trenutkih napeli vse sile, da bi Domnu pravočasno prinesli rezervne smuči, so bili z njimi pri njem malce prepozni, pristojni pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) pa neusmiljeni, saj mu niso več dovolili opraviti nastopa. Vodstvo naše reprezentance je pozneje vložilo pritožbo, ki pa so jo odgovorni pri FIS zavrnili.

Na srečo niti ta pripetljaj ni pretirano zmotil zvezdnika kranjskega Triglava, ki je zatem dobil obe preizkušnji v Willingenu, zadnji za svetovni pokal pred težko pričakovanimi olimpijskimi igrami v Italiji. Na največji zimskošportni prireditvi na svetu mu je nato pripadla čast, da je na slovesnem odprtju skupaj s sestro Niko Prevc nosil slovensko zastavo. Ob tem se je pošalil, da jo je držal bolje kot, denimo, smuči v Oberstdorfu. Na prvi posamični olimpijski tekmi se je na srednji skakalnici v Predazzu uvrstil na šesto mesto, na preizkušnji mešanih ekip pa je prispeval pomemben delež k zlati lovoriki Slovenije (ob njem in sestri Niki sta bila v postavi še Nika Vodan in Anže Lanišek). Z naslovom olimpijskega prvaka se je ovenčal tudi na posamični preizkušnji na veliki skakalnici Giuseppeja Dal Bena, na kateri je z najboljšim nastopom dneva v finalu nadomestil zaostanek za Japoncem Renom Nikaidom, ki je po uvodni seriji še vodil, in se zavihtel na Olimp.

Na vprašanje, kam bi med svojimi uspehi umestil to zlato kolajno, je kot iz topa izstrelil: »Najvišje – na vrh! Kaj pa je v športu vredno več od olimpijskih iger? Pomeni mi dvojno kljukico in ima zame še toliko večjo težo, ker je bil finalni skok res lep, pravzaprav fantastičen. S to lovoriko so se mi uresničile sanje. To je prava fantazija. V teh trenutkih si želim uživati čim dlje.« Med slovesno razglasitvijo je doživljal pravi vrtiljak čustev. »Spomnil sem se obdobja, ko sem bil še majhen, potem sem prišel do najstniških let, ko so mi govorili, da nimam možnosti za to, da bi kaj dosegel. Ko sem nato prišel zraven, sem poslušal, da ne bom nikoli tako dober, kot je bil brat (Peter). Toda stvari so se začele sestavljati. Moram reči, da sem res zelo vesel, da se mi je trdo delo poplačalo. In da sem lahko morda za koga tudi navdih. Če vsak dan narediš vse, kar lahko, pri tem pa ne lažeš samemu sebi, se začnejo dejavniki prej ali slej pokrivati in sestavljati v mozaik,« je »Domenator«, kakor so mu nadeli vzdevek v tujini, razkril skrivnost svojega uspeha.

Na Kulmu izboljšal rekord brata Petra

Po olimpijskih igrah je nadaljeval zmagoviti niz v svetovnem pokalu, v katerem je še dvakrat opravil z vsemi tekmeci v Bad Mitterndorfu oziroma Tauplitzu, kjer je za konec poletel še do nove najboljše znamke (245,5 m). Tako je še za poldrugi meter izboljšal rekord letalnice na Kulmu svojega brata Petra iz leta 2016. Zatem bi zmagal tudi na prvi tekmi v Lahtiju, če ga ne bi diskvalificirali, ker je imel za centimeter predolge smuči oziroma je bil za 100 gramov prelahek. Kljub temu je imel takrat tudi razlog za veselje, saj si je ničli navzlic zagotovil veliki kristalni globus, ki ga je dan pozneje na tem znamenitem finskem prizorišču potrdil z drugim mestom. Zvezdnik kranjskega Triglava je tako v pičlem letu dni na skakalnicah in letalnicah nanizal vse možne podvige v tem športu. Po lanskem naslovu svetovnega prvaka na veliki napravi v Trondheimu je za konec prejšnje sezone navdušil še s svetovnim rekordom v Planici, letos pa si je priboril še zlatega orla, naslov olimpijskega prvaka na veliki skakalnici v Predazzu in skupno zmago v svetovnem pokalu. Vse možne lovorike si je pred njim priskakal le še legendarni Finec Matti Nykänen, kar je zgovoren podatek o tem, kaj vse je dosegel Domen.

Ko so ga v Lahtiju vprašali, kako bi po vrednosti razvrstil vse svoje uspehe, je – najbrž tudi še pod vtisom spektakla v Bad Mitterndorfu oziroma Tauplitzu – odvrnil, da mu še največ pomeni rekordni polet s Kulma. »Občutki v zraku so bili čudoviti, med letom pa sem res užival. Seveda je lepo imeti vse te lovorike, toda meni še več pomenijo vsi ti lepi občutki, ki sem jih doživljal na poti do njih,« je poudaril svetovni rekorder ter pristavil, da se pač rad igra z zrakom, da si želi še naprej uživati v skokih in življenju ter tudi v prihodnje premikati meje. Da bo presegel rekorde svojega brata Petra, mu sploh ni pomembno. »Imam privilegij, da lahko delam, kar najraje počnem. In da sem v tej sezoni v tako dobri formi, ki jo želim čim bolje unovčiti. Zaradi tega bom, dokler mi bo šlo tako dobro, poskušal doseči čim več,« je dal Prevc jasno vedeti, da je kljub vsem podvigom, ki jih je že dosegel, še vedno lačen uspehov.