Jan Mlakar se je še tretjič vrnil v Maribor: »Igralci verjamemo, da se bomo borili za naslov prvaka«

Za Jana Mlakarja še kako velja vodilo najznamenitejšega tajnega agenta Jamesa Bonda »nikoli ne reci nikoli«. Športna pot je 27-letnega Ljubljančana že tretjič zapeljala v Maribor k vijoličnim, pri katerih je vselej našel dom, ko ga je najbolj potreboval. Okoliščine so nanesle, da zdaj klub in igralec potrebujeta drug drugega – Jan Maribor za oživitev kariere po poškodbah, klub pa aduta za vrnitev na ali v slovenski vrh. Po štirih tekmah slovenskega prvenstva Maribor in Jan počasi že dvigujeta formo. V soboto bo jasno, kako dobro sta jo stopnjevala za večni derbi v Stožicah.

Jan, pri vas »nikoli ne reci nikoli« res velja. Maribor vam je usojen, zakaj ne Olimpija?

»Res je, ampak tudi če bo zdaj resnično zadnjič, ne bo nič narobe. Želel sem si narediti ta korak, predvsem ali sploh zaradi športne poti, potem pa tudi zaradi družine in mojega počutja. Za seboj sem imel dve zahtevni sezoni, prepleteni s poškodbami. Nikoli nisem bil blizu Olimpije. Ali vsaj ne vem, da bi bil. Moj prvi klub je bil vevška Alfa, ko je ugasnila, nas je šlo nekaj fantov v Domžale. Ko sem bil enkrat v Domžalah, ni bilo več ne duha ne sluha o Olimpiji.«

Ste še Ljubljančan oziroma ste si s soprogo Ano in otrokoma Mijo ter Maksom že postavili dom?

»Seveda sem še Ljubljančan, Sostrčan. Ana je iz bližnjega Zaloga. Kje se bomo ustalili in ustvarili gnezdo, še nismo izbrali, želja pa je, da ga ustvarimo pri mojih starših. Dovolj prostora imamo za hišo, kjer se bomo, upam, nekoč 'ugnezdili'.«

Zgodaj ste odšli v tujino, še kot najstnik najprej v Firence, igralska pot vas je vodila tudi v Benetke, Brighton, London, Split, Piso, Amiens. Še posebej pri srcu vam je ...

»Če bi vprašali Ano, bi bil Split takoj naš dom. Ne bi se branil niti jaz ali otroka, oba sta bila rojena v Splitu. Za življenje in v obdobju, ko otroci odraščajo, ni boljšega mesta. Zaradi igralskih obveznosti sem sicer bolj malo občutil toplino morja, ampak Ana in otroka so lahko uživali na polno. V obeh obdobjih pri Hajduku sem se počutil čudovito. Ampak, tudi drugje je bilo lepo, in se res zdi, kot da sem izbiral kraje, kjer bi lahko tudi živel.«

Ljubljančan Jan Mlakar se je že tretjič vrnil v Ljudski vrt. Foto: Blaž Samec

V Maribor ste se vrnili že tretjič. Kakšen klub vas je pričakal?

»Velik, tako kot prvič in drugič.«

Velik zaradi Zlatka Zahovića in Darka Milaniča, morda predsednika Adžuna Ilidžalija? V minuli sezoni je bil majhen!

»Za Maribor je bila minula sezona res težka in težko bi o tem karkoli govoril. Nisem bil blizu. Vse pa je drugače, če prideta takšni osebnosti, kot sta Zlatko in Darko. Potem se mora vse spreminjati na boljše. In se spreminja. O predsedniku ne morem izgubljati besed, ker je vse na najvišji ravni. Verjamem, da ima najvišje cilje in je ambiciozen. Ne vidim, da bi Maribor v primerjavi s preteklostjo nazadoval. Mislim, da je prav nasprotno.«

Ste se soočili z drugačnim Zahovićem in Milaničem?

»Predvsem sem jaz bolj izkušen in zrel. Na vsak način sta oba nogometno napredovala, ker drugače ne gre. Nogomet hitro napreduje in ne dopušča spanja. Ampak še zmeraj kažeta skromnost in predvsem mirnost. Verjameta v začrtano pot in svoje zamisli prenašata na vse nas. Kot moštvo smo v primerjavi z minulo sezono že bistveno napredovali.«

Maribor je v nastajanju, pravijo tudi vijolični voditelji, ampak zdi se, da je šampion v nastajanju. Je evropska jesen Celjanov vaša prednost?

»Zagotovo. Sicer se ne obremenjujemo z drugimi, ker verjamemo v svojo kakovost, trenerja, direktorja, lastnike, oziroma v vse v klubu. Najti moramo le, kar je velikokrat poudaril športni direktor, kemijo oziroma povezanost. Igralci verjamemo, da se bomo borili za naslov prvaka.«

Najtežji je zadnji preskok, prehod iz mladinsko kategorijo v člansko.

»Kjerkoli, v tujini ali Sloveniji, je to obdobje zahtevno. V tujini je igralec, razen v najmočnejših ligah, kjer so igralci odlično plačani, le številka. Če nisi uspešen, te bo hitro nadomestil nekdo drug. V Sloveniji je malo drugače, ker ni na voljo veliko denarja in se dlje čaka na igralce. Po drugi strani pa odraščanje v tujini in v ostri konkurenci prinaša neprecenljive življenjske izkušnje. Ampak marsikaj se mora 'poklopiti'. Na tej razvojni poti ne odloča le kakovost in znanje igralca, predvsem moraš imeti srečo. Biti na prvem mestu ob pravem trenutku. Ampak tudi to še ni dovolj, če ob sebi nimaš ljudi, ki ti verjamejo in te nekako potiskajo naprej.«

Po dveh derbijih v nizu Mariborčane in Jana Mlakarja v soboto čaka še tretji, največji v Stožicah. Foto: Blaž Samec

Mlajši brat Luka je prav tako član Maribora in po profilu tudi napadalec. Je tekmec?

»Vesel sem, da sva skupaj, ne zgodi se tako pogosto, da lahko z bratom igraš v istem moštvu. Sicer pa ne želim biti njegov oče. On je, kar se mene tiče, mlad in nadarjen igralec, ki ga čaka še veliko znoja in trpljenja. Vsak dan se mora dokazovati. Sem pa vselej pripravljen pomagati, če me bo vprašal za nasvet, ali na kakršenkoli drug način. Zanimivo je, da ga kot napadalca nisem poznal tako podrobno, ker nisem mogel spremljati njegovega razvoja. Opazil sem, da ima kakovost in da si zasluži biti tu. Tudi v Domžalah je pokazal, da ima nekaj več. Vesel sem zanj, ni pa moj tekmec. Je drugačen tip napadalca, je bliže strelcu.«

Ali v Stožice prihajate kot favoriti? Je Olimpijina kriza sporočilna?

»Derbi prinaša dodatni motiv, čustveni naboj je močnejši, štejejo pa le tri točke. Še bolj pazljivi moramo biti, še bolj osredotočeni na to, kako se bomo lotili tekme in kako dosledno bomo izpeljali svoje naloge. Olimpijine težave nas ne smejo zapeljati, praviloma v takšnih tekmah moštva, ki naj bi bila v krizi, lahko le pridobijo.«

Še nekaj, zakaj ste tako umirjen človek, medijsko nezanimiv, brez enega samega manjšega incidenta? Vaš značaj nekako ne sodi na igrišče, kjer se bijejo bitke, odločajo zmagovalci, zabijajo goli, rojevajo junaki.

»Takšen sem in to mi ustreza. Sem bolj družinski človek. Res sem povezan z nogometom, ampak medijska izpostavljenost, ki posega tudi v zasebno življenje, mi ne ustreza. Raje sem odmaknjen iz tega in da se čim manj piše o meni. Ne vidim potrebe, da bi ljudje vse vedeli o meni. Kot nogometaš imam raje svoj mir. Da, pogosto so mi očitali, da ne kažem čustev, da nisem pobalin, tudi takrat, ko sem strelec. Jaz sem takšen, verjemite mi pa, da sem izredno vesel, ko zabijem gol, ko zmagujem. A hkrati sem tudi sam sebi največji kritik. Dovolj sem pameten, da vem, kaj je narobe in kaj je prav.« 

Jan Mlakar ni fant, ki uživa v medijski prepoznavnosti. Foto: Leon Vidic