Judoistka Kaja Kajzer o pričakovanjih pred SP v Budimpešti

Kaja Kajzer, ki je pri 25 letih najizkušenejša judoistka v zdajšnji mladi slovenski reprezentanci, je z mešanimi občutki odpotovala na svetovno prvenstvo v Budimpešto. Za glavni vrhunec letošnje sezone, na katerem bo poskušala danes – kot vselej – izvleči čim več, se je sicer dobro pripravila, ker pa je v kategoriji do 63 kilogramov, v katero je prestopila letos, še precejšnja novinka, ne ve točno, kaj lahko pričakuje.

Na nedavnih pripravah se je članica bežigrajskega kluba prepričala, da lahko premaguje tudi najboljše s svetovne lestvice, vendar pa lahko proti njim tudi pade.

Kaja Kajzer bo na Madžarskem stiskala pesti tudi za sparing partnerico in soimenjakinjo Schusterjevo. FOTO: Darko Petelinšek/JZS

Za vami so – kot sem slišal – dolge in naporne priprave. Kako ste jih prestali?

»Moram reči, da so se tokrat res vlekle. Najprej smo bili na Rogli, potem smo odpotovali v Benidorm v Španijo in od tam še v nemški Kienbaum, kjer smo povrhu trenirali še čez vikend. Običajno so priprave od ponedeljka do petka. Na koncu sem res že komaj čakala, da smo se odpravili domov.«

Eden od borcev je nekoč izjavil, da je treba na treningih garati, da lahko potem uživaš na tekmi.

»Že, že, toda ko si več tednov zapored zaprt v telovadnico in ne počneš nič drugega, kot da treniraš, se tega prej ali slej naveličaš. Sploh če nimaš česa za početi. Sama tudi nisem imela pretirane želje, da bi trošila energijo z drugimi stvarmi. Zaradi tega mi je postalo dolgčas, saj na trenutke nisem vedela, kaj bi sama s sabo.«

S čim pa si običajno krajšate čas na potovanjih?

»Največkrat s kakšno knjigo, vendar tokrat nisem vzela nobene s seboj. Z diplomsko nalogo za študij fizioterapije na fakulteti Alma Mater se tudi nisem želela ukvarjati, ker sem si že prej rekla, da se je bom lotila po svetovnem prvenstvu.«

Kako ocenjujete svojo zdajšnjo pripravljenost?

»Menim, da sem v dobri formi, čeprav bi bila lahko tudi še v kanček boljši. Imela sem manjše težave, ki so bile nemara celo psihičnega izvora. Toda ne glede na vse ocenjujem, da sem dobro pripravljena in da lahko prikažem dobre borbe. Seveda pa bo malo odvisno tudi od žreba, dneva in sreče. V judu je pač veliko dejavnikov, ki vplivajo na to, ali boš uspešen ali ne.«

Mar nam lahko zaupate kaj več glede težav, ki ste jih imeli?

»No, saj ni bilo nič takšnega. Ko se enkrat nabere veliko stvari hkrati, tako v zasebnem kot športnem življenju, se zgodi, da potem na treningu nisi stoodstotno pri stvari in ti začnejo misli uhajati drugam, kar seveda ni optimalno.«

Kaja Kajzer (levo) je morala aprila na EP po hudem boju priznati premoč avstrijski reprezentantki Lubjani Piovesana. FOTO: Darko Petelinšek/JZS

Koliko judoistk je po vašem sposobnih v kategoriji do 63 kilogramov osvojiti kolajno v Budimpešti?

»Če sem iskrena, nimam pojma, ker veliko tekmic v tej kategoriji sploh še ne poznam. Zagotovo pa jih je kar nekaj, ki lahko posežejo zelo visoko.«

Na marčevski veliki nagradi v Linzu, kjer ste slavili odmevno zmago, in tudi na pripravah ste dokazali, da se lahko že enakovredno kosate z njimi in jih tudi premagujete.

»Da, lahko se borim tudi z najboljšimi na svetovni lestvici, včasih jih vržem, sem ter tja pa tudi sama padem. Pogosto je zelo tesno, tako da o zmagi odločajo malenkosti.«

Kaj ste še vzeli s seboj v madžarsko metropolo?

»Tablični računalnik, s pomočjo katerega bom malo odmislila judo. Potrebujem pač nekaj, da se zamotim. Glede na to, da sem že v četrtek izvedela za svoj žreb, zame ne bi bilo najbolje, če bi do ponedeljka razmišljala le o tekmici oziroma o tem, kako se bom borila z njo. Navsezadnje te znajo takšne stvari (psihično) izčrpati. Jaz sem pač takšna, da se želim kar najbolje pripraviti na nasprotnice in imam lahko o njih spisane prave »romane«. In potem se zgodi, da med dvobojem preveč razmišljam o tem, kaj moram storiti in na kaj moram paziti, namesto da bi se preprosto borila, kakor se znam. To se mi je, denimo, zgodilo tudi na aprilskem evropskem prvenstvu, ko sem do potankosti proučila Avstrijko Lubjano Piovesana. O njej sem imela res ogromno podatkov, ki pa so me nato med borbo zavirali.«

Budimpešta ni tako zelo oddaljena. Boste imeli tam tudi svoje navijače?

»Da, le za dan tekme bo prišel moj zaročenec Rok (Žabkar), ki si več časa ni mogel vzeti, ker je postal glavni fizioterapevt pri domžalskem nogometnem klubu. Za nameček bova v ljubljanskem nakupovalnem središču BTC v kratkem odprla svoj prostor za fizioterapijo.«

Ali je tudi vas tako zelo presenetila odločitev olimpijske prvakinje Andreje Leški, da bo izpustila letošnjo sezono, čeprav je sprva napovedovala, da se bo prav tako udeležila svetovnega prvenstva?

»Niti ne. Če se postavim v njeno kožo, bi si sama po takšnem uspehu takoj vzela leto dni premora, da bi se zadeve malo umirile. Vse to, kar je doživela, je treba najprej predelati. Ne moreš iti naprej kot konj. Zaradi tega jo popolnoma razumem. Vso pravico ima, da si vzame malo več časa zase. Navsezadnje imamo tudi športniki življenja izven treningov in tekem. Karkoli se bo že odločila glede nadaljevanja športne poti, moramo to spoštovati.«