Jurij Kuret je rokodelec in športnik, ko odloži lopar, ga čaka kraljevsko orodje (FOTO)

Leta 2014 so na rojstni hiši v Predgradu, v Poljanski dolini, položili spominsko ploščo leta 1878 rojenemu Jožefu Šmalclju, ki je vse do smrti leta 1964 budno spremljal kroniko svoje ljubljene doline. Bil je vsestransko nadarjen umetnik, režiser, dirigent, kapelnik, gasilec, pevovodja, skladatelj, pesnik, pisatelj in učitelj glasbenih veščin, svoje prispevke pa je objavljal tudi v Dolenjskem listu. Deloval je tudi v ZDA, kamor je večkrat odpotoval. Njegov vnuk Alojz, ki z družino še vedno živi v hiši, še danes občasno najde kakšen list z dedkovimi notami ali pesmimi. Tudi Grajski pevci, katerih član je Alojz, še vedno izvajajo dve njegovi skladbi – Poljansko dolino in Gasilsko himno.

V spomin na plemenitega rojaka so v domačem kraju pripravili že 11. Šmalcljev dan z nastopom pevskega zbora Kulturno-športnega društva Predgrad in pevk Zvončic iz Kočevja. Kot vsako leto so se z glasbenimi in recitatorskimi točkami predstavili tudi najmlajši – člani Šmalcljevih potomcev ter mlada harmonikarja. To pa ni bilo vse. Veliko obiskovalcev se je globoko poklonilo tudi vsestranskemu Juriju Kuretu, rokodelcu in igralcu namiznega tenisa iz Dolenjih Radencev ob Kolpi, ki spada v svetovni vrh med tekmovalci s to boleznijo.

Na SP v Italiji ga je spremljala družina. FOTO: Osebni arhiv

Sprejem pri črnomaljskem županu Andreju Kavšku FOTO: Občina Črnomelj

Ob tej priložnosti so premierno prikazali 20-minutni dokumentarni film o njegovih dveh ljubeznih – rokodelstvu in namiznem tenisu.

»Naj znorim, se postavim v vrsto pijančkov ali se preprosto vzamem v roke?« so se Juretu porajale misli ob diagnozi bolezni. Črne misli je začel odganjati s pomočjo lesa. Še posebno kadar ga najde ob reki Kolpi ali v njej – na naplavinah je najbolje vidna njegova struktura, ki se potem jasno pokaže na končnem izdelku.

»Dleto je kraljevsko orodje, ki ga uporabljam pri oblikovanju posod. Uporabljam ga za rezanje kuhinjskih desk, končna obdelava pa je ročna,« se Jure ozre na svoje mojstrske spretnosti. Za dosežke je prejel več priznanj, nazadnje certifikat za Kolektivno blagovno znamko destinacije Bela krajina. Več kot 40 let je neutrudni borec za zelenimi mizami – namizni tenis je njegova ljubezen od mladih nog.

Upošteval prijatelje, sledi Humarju

Dolga leta je bil gonilna sila v namiznoteniškem klubu v Ogulinu, kjer je pomagal klubu iz četrte v drugo hrvaško ligo. Leta 2002 je bil soustanovitelj NMT Črnomelj in potem udeleženec svetovnih veteranskih prvenstev. Sodeloval je na balkanskem prvenstvu, če omenjamo najpomembnejša. Ko je zbolel, so ga prijatelji iz črnomaljskega kluba spodbujali.

V delavnici FOTO: Milan Glavonjić

»'Jure, ne odnehaj, igraj še naprej. Nikar ne obupaj.' Kaj naj rečem, upošteval sem jih,« se spominja Jure, med prijatelji znan kot Jurček. Kmalu je postal član kluba, ki združuje igralce s parkinsonovo boleznijo, in se uvrstil v državno reprezentanco, je povzetek iz filmske priče. »Počaščen sem, da je bil 11. Šmalcljev dan delno posvečen tudi meni,« je poudaril Jure.

Film, ki ga je posnel njegov sosed Martin Šterk, lepo povzema športne dosežke in prikazuje Juretov boj z boleznijo. »Moja žena prihaja iz te hiše, zato sem še posebno vesel in ponosen, da sem se lahko predstavil domači javnosti,« je dodal Jure, ki še vedno vztraja pri delu in športu. Rokodelstvo – kolikor zmore. Šport – kolikor še gre. Vedno pa pride do cilja. Kaj bi si želel več? Kot je povedal, mu je navdih dajal alpinist Tomaž Humar, ki mu je kot osnovnošolcu dejal: »V življenju si vedno prizadevaj za nekaj več.« Jure njegovemu nasvetu še danes sledi in se ob tej priložnosti zahvaljuje vsem, ki so ga spodbujali na poti – tudi upokojenemu učitelju in šahovskemu entuziastu Vincencu Kobeju iz Starega trga, ki ga je kot mladeniča usmerjal z loparjem v roki. Mimogrede, njegova učenka je bila Darja Kapš, od leta 2005 šahovska velemojstrica. Spontan aplavz zbranih pred Šmalcljevo rojstno hišo in obcestno gostilno je pospremil Juretov odhod na svetovno prvenstvo v italijanski Lignano. Od tam je že naslednji teden priletela vesela novica v rojstne Zgornje Radence.

S certifikatom FOTO: Milan Glavonjić

Nato pa v Hannover

Jure se je okitil z bronasto kolajno! »Bil sem deveti nosilec na svetovni jakostni, prvi kakovostni lestvici. Nemec, s katerim sem izgubil, je pozneje zmagal v finalu – torej sem izgubil z boljšim. Morda sem imel malo smole pri žrebu, a tako pač je. Kljub temu sem z nastopom zelo zadovoljen,« je razlagal. Seveda je to velik uspeh. Pri izidu v nizih 2:2 in v tretjem odločilnem, ko je semafor kazal 9:9, je Juretu uspelo tehtnico v živčni napetosti prevesiti sebi v prid. Kako? »Kot mi je rekel veliki vzornik Tomaž Humar, ki mi je marsikaj svetoval: V življenju si je treba vedno želeti nekaj več. In ravno takrat se mi je prikradla ta misel, bila je ostra kot britev. Ko sem zmagal, sem začel kar teči po areni – nisem mogel verjeti, da je res,« je ponosen Jure. Marca prihodnje leto ga čaka državno prvenstvo, oktobra pa znova svetovno prvenstvo, tokrat v nemškem Hannovru.

Preštevilnim kolajnam je dodal še italijanski bron. FOTO: Milan Glavonjić

In ko odloži lopar, ga v delavnici čaka druga ljubezen – kos lesa, ki diši po Kolpi in po miru. Tako kot pri namiznem tenisu tudi tu išče popolnost v detajlih: udarec ali rez, gib ali dotik, vse šteje. In ko se vrez v lesu posreči, se Jure le nasmehne: »To je to. Kot dober udarec – pride iz srca.«