Aleš Čeh je eden najbolj prepoznavnih in najvidnejših članov slovenske nogometne reprezentance, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja postavila čudovito igro z žogo na zemljevid samostojne Slovenije. Nogomet je prav po zaslugi tedanjih članskih reprezentantov dokončno dobil domovinsko pravico tudi pri nas. Vrnitev izbrane vrste selektorja Srečka Katanca iz Kijeva na Brnik novembra 1999 je bila zgodovinska, Slovenija je pozneje prvič igrala na evropskem in nato še na svetovnem prvenstvu. Aleš Čeh je bil nezamenljiv del mozaika, klubsko kariero pa je zgradil že prej. Ljubljančan, rojen v Mariboru, se je izkazal za izjemno pronicljivega sogovornika. Lani je pomagal spisati zgodovino tudi na klopi reprezentance Uzbekistana, pri 57 letih je prišel v najboljše obdobje za največje trenerske izzive. To je le del tem, o katerih smo govorili v tokratni epizodi nogometnega podkasta VAR, celoten pogovor v video obliki poiščite na priloženi povezavi.
Aleš, vaša zadnja izkušnja sega v Uzbekistan in zgodovinski podvig tamkajšnje reprezentance, ki se je prvič uvrstila na svetovno prvenstvo. Kako ste videli to zgodbo pod vodstvom selektorja Srečka Katanca z več sodelavci, prav vi ste bili njegov dolgoletni pomočnik?
»Zelo sem bil vesel, da smo z Uzbekistanom dosegli ta uspeh. Posebej sem vesel zaradi Srečka, ker je to predvsem njegov uspeh. Neverjetno je, kako je pripravil ekipo, kako so mu sledili najprej igralci, na koncu pa cel narod Uzbekistana. Sprva so bili namreč skeptični.«
Pojasnite, prosim.
»Niso verjeli, da ta ekipa še lahko kaj opravi. Srečko je igralce pripravil do tega, da so dali od sebe vse. Fantje niso takoj sprejeli naših navodil, kar je normalno, češ, trener, zakaj se moramo vračati v obrambo, saj mi smo napadalci. Potem so spoznali, da je Srečko iskren in da jim želi le pomagati, da pridejo na veliko tekmovanje. Ko so to prepoznali, je bilo vse lažje. Moram poudariti, da je prav Srečko Katanec najbolj zaslužen za uvrstitev Uzbekistana na svetovno prvenstvo.«
Po Katančevi vrnitvi v domovino ste skupaj s sodelavci ostali v Taškentu, nekaj tekem ste vodili prav vi, po uvrstitvi na mundial 2026 pa je zveza angažirala drug štab. Nazadnje ste delovali samostojno leta 2013 pri Rudarju iz Velenja. Kako to, da niste nadaljevali po svoji poti?
»Tako je naneslo. Saj v Sloveniji sta samo dva trenerja, ki bi jima bil pomočnik vsak in to ni nič slabega – to sta Srečko Katanec in Matjaž Kek. Tedaj sem dobil priložnost sodelovanja s Srečkom in na tej poti smo sprejeli več izzivov, dobro nam je šlo tudi denimo v Iraku. To ni korak nazaj, od Katanca se lahko veliko naučiš. Srečko je ob tem veliko upošteval mnenje svojega strokovnega štaba, odlično smo delovali. Ko spoznaš, da si z nekom uglašen in imaš enak pogled na nogomet in enake ideje, ne iščeš alternative.«

Aleš Čeh pri 57 letih sodi med najbolj izkušene slovenske nogometne trenerje, v podkastu VAR se je izkazal za izjemno pronicljivega sogovornika. FOTO: Marko Feist
Iz Maribora v Ljubljano
Aleš Čeh se je rodil 7. aprila 1968 v Mariboru. Veliki nogomet je začel igrati šele pri 14 letih, ko ga je opazil njegov trener na osnovni šoli Ledina in ga odpeljal v Slovan. Pozneje je igral za Olimpijo, graški GAK, eno sezono tudi za Maribor. Bil je eden od nosilcev zlate slovenske generacije, ki je igrala na EP 2000 in SP 2002, pozneje je bil tudi dolgoletni pomočnik uspešnega selektorja Srečka Katanca na klopeh Slovenije, Iraka in Uzbekistana. Prihaja iz nogometne družine – njegov oče Tone Čeh je bil odličen nogometaš, prvi, ki je iz Maribora prestopil v Olimpijo, nogomet pa igra tudi Alešev sin Tim.
Ko smo vas gledali med vodenjem tistih tekem, smo dobili občutek, da znate živeti s pritiskom in adrenalinom, ki ga prinašajo velike tekme. Eno je namreč voditi treninge in – če smo malce zlobni – hoditi po igrišču s tablico, nekaj drugega ostati zbran pod hudim pritiskom.
»Trenersko delo me veseli, to je ključno, in del zgodbe je to, kar omenjate. Nikdar nisem bil prvi trener na veliki sceni, na teh štirih tekmah, ko ni bilo Srečka, pa je šlo za uvrstitev na svetovno prvenstvo, torej znam živeti s pritiskom, pri čemer je vaš, novinarski pritisk, manjši od tega, ki si ga naložiš sam. S Srečkom imam za Slovenijo, Irak in Uzbekistan čez sto dvajset tekem. Mislim, da sem dovolj izkušen, da bi lahko vodil neko ekipo, in premorem dovolj energije in motiva.«
Omenili ste, da je bilo v prvi jugoslovanski ligi izjemno težko zmagati v gosteh. Mlajši si težko predstavljajo, o čem govorite, lahko poveste kaj več in z nami delite kakšno zanimivo prigodo?
(smeh) »Tovrstnih epizod je veliko. Kadar smo se pripravljali na tekmo v gosteh, je bil Šoškić z nami le do sredinega treninga, nato je odšel v Beograd, kjer je živel njegov oboleli oče. Tam nam je poskušal zagotoviti vsaj delno enakovredne pogoje sojenja … Spominjam se tekme v Ljubljani, ko smo premagali Sarajevo s 3:0, nato pa nekaj časa pozneje neke tekme proti Hajduku v Splitu. Obakrat isti sodnik. Za Bežigradom sem mu čestital za korektno sojenje, v Splitu sem ga vprašal, kako lahko sodi tako očitno za gostitelja. »Ne skrbi, danes boste izgubili, naslednjič, ko bom sodil v Ljubljani, pa zmagali,« je odvrnil. To je ena od tovrstnih anekdot.«

Čeh je vodil reprezentanco Uzbekistana tudi v tekmi z močnim Iranom in ostal neporažen. FOTO: Instagram
Pri vsakem igralcu se je videl ponos, da je lahko zastopal svojo državo. V Jugoslaviji ni imelo veliko Slovencev možnosti igrati za reprezentanco.
Država je kmalu razpadla, odločili ste se za odhod v Avstrijo, vaš novi delodajalec je postal graški klub GAK. Kdo vas je pripeljal v Gradec? Prvo stran športa v Delu je krasil naslov: Aleš Čeh nepričakovano zapušča bežigrajske nogometaše. Kaj se je zgodilo?
»Takrat sem bil kapetan Olimpije, za nameček mlad, razumem tedanje presenečenje novinarjev. Po prvi sezoni, ko smo postali slovenski prvaki, sem na nagovor tedanjega trenerja GAK, gospoda Milana Miklaviča, in pa bivšega selektorja, tedanjega kapetana tega avstrijskega kluba, gospoda Matjaža Keka, prestopil v GAK, ki je tedaj igral v drugi avstrijski ligi.«
Prebili ste se med legende graškega kluba GAK, v močnem avstrijskem prvenstvu ste napredovali tudi v prvo ligo in se prebili celo v pokal Uefa, torej predhodnika današnje evropske lige. Vaš srditi tekmec je bil tedaj zares močni Sturm, ki je uspešno več let igral celo v ligi prvakov.
»V klub sem prišel leta 1992, tri leta zatem smo napredovali v prvo ligo in nato vseskozi igrali le v prvi ligi. Tekme s Sturmom so bili pravi derbiji. Premagali so nas tudi s 4:0, mi njih tudi s 5:0 … Govorimo o ekipi, ki jo je vodil Ivica Osim, zanjo so igrali Darko Milanič, Ivica Vastić, pa Kocjan in Franko Foda, sedanji selektor Kosova … Mi smo prišli v pokalu Uefa do dvoboja z Interjem, ki je bil tedaj med najboljšimi ekipami v Evropi.«

Aleš Čeh (v sredini v dvoboju s Kevinom Kamplom) je še danes dobro telesno pripravljen. FOTO: Mavric Pivk
Nekako vzporedno z vašo rastjo v klubu v Gradcu je rasla tudi slovenska nogometna reprezentanca. Najprej jo je vodil Bojan Prašnikar, nato nekaj let Zdenko Verdenik, leta 1998 jo je prevzel Srečko Katanec in rezultatsko je šlo le še navzgor. Kako bi s časovne razdalje opisali to pot Slovenije?
»Prvo tekmo smo igrali na Madžarskem z nekim tamkajšnjim ligašem, in sicer na pomožnem igrišču. Pokojni Branko Mežnar nam je preko svojih avstrijskih zvez nekako uredil stik s Pumo, da smo imeli vsaj drese. Bilo je hladno, zadnji dan smo dobili še bunde. Zahteven, toda lep začetek. Pri vsakem igralcu se je videl ponos, da je lahko zastopal svojo državo. V Jugoslaviji ni imelo veliko Slovencev možnost igrati za reprezentanco.«

Srečko Katanec (levo) in Aleš Čeh sta začela sodelovati v strokovnem štabu leta 2013. FOTO: Roman Šipić
Kako vam je bilo na mundialu po javnem sporu med selektorjem Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem?
»Tri noči nisem spal po tem, kar se je zgodilo po tekmi s Španijo. Nikomur ne bi privoščil, da bi bil v moji koži oziroma v koži mojih soigralcev. Ampak tako se je očitno moralo zgoditi. Poskušali smo odigrati še dve tekmi najboljše, kar smo lahko.«
Neverjetno je, kako je Srečko Katanec pripravil ekipo; najprej so mu sledili igralci, na koncu cel narod Uzbekistana.