Ljubljanski maraton skozi čas (FOTO)

New York, Boston, Berlin, Chicago, Pariz, London … V teh velemestih se skriva marsikaj – slovijo po številnih znamenitostih, obenem pa tudi po kultnih maratonskih tekmah. Seveda so te tudi v Amsterdamu, na Dunaju, Šanghaju in – od tistega 27. oktobra 1996 – tudi v slovenski metropoli. Ponosu se takrat, pred domala tremi desetletji, vzneseni prireditelji kar niso mogli izogniti, obenem si niso upali niti pomisliti, da se bo zgodba razširila do takšne prepoznavnosti, da bo zdaj v mislih marsikaterega prebivalca glavnega mesta že nekaj mesecev prej …

Pravzaprav gre za neko stalnico na športnem koledarju. Tudi manj poučeni ljubitelji smučarskih skokov dobro vedo, da zadnji konec tedna v marcu pripada planiškemu prazniku, prvi dnevi januarja alpskim smučarkam za svetovni pokal v Kranjski Gori. Teniški zanesenjaki se veselijo drugega septembrskega tedna in iz leta v leto odmevnejšega turnirja WTA, sprva v Portorožu, zdaj v Ljubljani. In dober mesec pozneje glavno mesto – tako kot omenjena večja središča po svetu – oživi v ritmu maratona.

Letošnji maraton bo 29. po vrsti. Slavili bi jubilej, ko ga v tistem oktobru 2020 ne bi odpihnil zlovešči koronavirus. V vrstah prirediteljev so do zadnjega upali, da mu bodo le lahko prižgali zeleno luč, a te – tako kot pri številnih podobnih predstavah po svetu – takrat ni bilo. Zgodba ljubljanskih ulic, cest in trgov se je vrnila čez eno leto – v lepi luči množične rekreacije in tudi družabnega dogodka. Jasno, ko prebivalci in nekoč še krepko manj številni turisti kot danes še niso bili vajeni samega dogodka, so se zmrdovali zaradi zaprtih cest in ulic ter tudi splošne prometne zmede. A tudi tisti, ki so nekoč bentili – češ, kaj nam je treba imeti ves konec tedna v mestu izredne razmere –, so pozneje prav navdušeno sprejeli dogodek ter s pločnikov ali bližnjih travnikov, ko je pač trasa zavila na mestno podeželje, spodbujali tekače.

Teh se je na prvem maratonu pred 29 leti zbralo natanko 673. Prireditelji so lepo izpeljali tri discipline – maraton, polmaraton ter rekreativni tek na 7 kilometrov. Led je bil prebit, napočil je čas za nadaljevanje in nadgradnjo zgodbe. Hitro se je za to izvedelo v tekaških in sploh rekreativnih krogih zunaj naših meja. In če se je sprva zdelo, da bo to predvsem praznik množičnega teka za slovensko srenjo – ne nazadnje sta se na uvodnem maratonu veselila zmag domača reprezentanta Roman Kejžar in Helena Javornik –, je bilo v prihodnosti drugače. Seveda so se domači udeleženci počutili počaščeno in ponosno, saj je naša država dobila še drugo veliko maratonsko predstavo po tisti pomladni v Radencih (letošnji Maraton treh src je bil že 43. po vrsti), za vrhunske uvrstitve pa so se morali še kako potruditi. Sprva so zelo čvrst oreh predstavljali – tako v moški kot ženski konkurenci – tekmovalci iz Ukrajine ter še nekaterih evropskih dežel, nato pa je sledila – kot se pač za to atletsko disciplino spodobi – prevlada gostov iz Afrike, zlasti Etiopije in Kenije. Res pa je, da je bila v prvih treh letih Javornikova nepremagljiva.

Ni več jeznih voznikov

Pa ni šlo zgolj za tekmovalni prestiž ter lov za takšnimi in drugačnimi rekordnimi dosežki, temveč tudi za močno promocijo mesta in države. Pisani koledar prireditev v Ljubljani je bil iz leta v leto bogatejši in v oktobru je bil maraton močno podčrtan. Kar naenkrat je takrat, v popočitniškem obdobju, ko so se tudi študentje vrnili k predavanjem, večere med tednom pa so popestrili spoznavni večeri različnih fakultet, mesto dobilo nov, odmeven in prav živahen dogodek. Hoteli in drugi ponudniki namestitev so imeli polne roke dela, prometna ureditev je vedno znova predstavljala sebi lasten izziv, a z leti nikakor ne več nepremostljivega. Pravzaprav podobno kot v Planici, kjer so bili nekoč zamaški na osrednji cesti po Zgornjesavski dolini stalnica, danes pa tisoče obiskovalcev pride v dolino slovitih skakalnic brez kakršnihkoli težav. Tako je tudi v Ljubljani – pač, nekdo mora kdaj proti svoji volji zasukati smer vožnje, ni pa več veliko vprašanj in mučnega razpoloženja.

Pogled v preteklost razkriva, da je bilo vreme do udeležencev največkrat prijazno. Precej redkeje je deževalo, kot pa ponujalo sončne žarke. Zares so nalivi prali maratonsko karavano dvakrat ali trikrat v teh malce manj kot treh desetletjih. Iz tega zornega kota je bilo zanimivo denimo prav lani – nočna nevihta ni ravno napovedovala spektakularne predstave, a ker po dežju vselej posije sonce, kot pravi stara modrost, je bilo že od jutra jasno in pozneje tudi topleje. Maraton 2019 ostaja v spominu kot presenetljivo topel – prek 20 Celzijevih stopinj je bilo tako za lovce na rekorde kot za navadne smrtnike v družbi nezahtevnih rekreativcev že kar motečih. Znoj se je zlival po utrujenih telesih, osvežilne pijače so med regeneracijo tekle v potokih. Vsaj kakšnih pet stopinj nižjo temperaturo bi si takrat želeli udeleženci …

Ljubljanske ulice enkrat na leto dihajo v prav posebnem ritmu. Foto dokumentacija Dela

Heleni Javornik pripada ugled domače maratonske legende. Foto Tadej Regent

Kenijec Lemma Kasaye Sisay je maratonsko razdaljo v Ljubljani pretekel najhitreje doslej. Foto Roman Šipić

Slednjih so sicer največ našteli pred natanko desetletjem – 24.372 se jih je oktobra podpisalo pod udeležbo v Ljubljani, med njimi jih je 2159 nastopilo v klasičnem maratonu: 1739 v moški konkurenci ter 420 v ženski. Za primerjavo – lani je bilo na dvodnevni prireditvi v slovenskem glavnem mestu 21.242 aktivnih udeležencev. Je pa prav ta maraton 2024 ostal posebej podčrtan zaradi treh rekordov.

Helena Javornik na vrhu že 23 let

V absolutni ženski konkurenci je Kenijka Joyce Chepkemoitele pretekla 42 km hitreje od katerekoli pred njo v vseh dotedanjih letih prireditve – 2:20,17. Naša reprezentantka in pred dnevi tudi v Tokiu nastopajoča na svetovnem prvenstvu v atletiki Klara Lukan je z 31:49 poskrbela za ljubljanski rekord teka na 10 km, pod tega se je s časom 29:54 podpisal tudi Vid Botolin. Predvsem pa je bil ponosen na novi najboljši slovenski dosežek v zgodovini ljubljanskih prireditev Primož Kobe – 42 km je pretekel v času 2:18,21.

V globalni zgodbi je ostal najbolj podčrtan maraton 2018, ko je Kenijec Sisay Kasaye Lemma bil najhitrejši med vsemi do današnjega dne – 2:04,58. Bomo videli, če bo kdo letos pretekel novi mejnik. Kajpak realni zorni kot vnovič ponuja – na vrhu, in po možnosti tudi z rekordom – nekoga iz afriškega prostora. Zanimivo sicer, da na pol krajši razdalji rekordni znamki pripadata evropskima tekačema: pred tremi leti je rekordni dosežek na 21 km odtekel Madžar Levente Szemerei (1:04,08), v ženski konkurenci pa že dolgih 23 let – torej od oktobra 2002 – rekord drži naša Helena Javornik (1:11,45).

Toda maraton niso zgolj številke in rekordi. Tako kot v Londonu, New Yorku ali Berlinu gre tudi v Ljubljani za dogodek izjemnih razsežnosti in posledične odmevnosti. Tako tudi naš spektakel postaja del dolge legende, ki se je začela že 490 let pred našim štetjem – po bitki na Maratonskem polju. Takrat so domači Grki v spopadu ugnali Perzijce, po zmagovitem razpletu se je grški vojak Fedipij lotil teka od Maratona do Aten, zmogel razdaljo, nato pa umrl zaradi izčrpanosti.

Takšna je pač legenda, maraton pa ima od prvih olimpijskih iger moderne dobe leta 1896 v Atenah poseben status in prestiž. Zmagovalec je v vseh številnih mestih po svetu – in tako tudi v slovenski metropoli – pravzaprav vsak, ki se loti podviga in prispeva svoj delež temu prav posebnemu dnevu. In na koledarju ga ne obkrožijo vnaprej le neposredni udeleženci, temveč vsi, ki jim je všeč, da Ljubljana enkrat na leto ponudi prav posebno podobo – tako kot velemesta po svetu.