Luka Dončić pred tekmo zaradi treme ni spal, zdaj je vesel, da je mimo

»Preplavilo me je ogromno čustev, a nato sem šel na parket, pozabil na vse in igral košarko,« je s cmokom v grlu večer, ko je bil na košarkarskem igrišču ranljiv kot še nikoli doslej opisal Luka Dončić. Šest let in pol je bil njegov dom, dva meseca po menjavi, ki je iz dneva v dan težje razumljiva, je v Dallas prvič prišel kot gost. Ob stoječih ovacijah arene, kjer ostaja ljubljenec št. 1., je z zmago in 45 točkami zaprl teksaško poglavje in postal pravi Los Angeles Laker.

Na košarkarskem parketu Luka čustev ne skriva. Ljubezen do košarke včasih privede tudi do nebrzdanih izbruhov jeze, a vedno znotraj športnih okvirov, vse v želji, da bi bil čim boljši. To Dončića v »robotov« polni ligi dela posebnega. Na dlani je bilo, da sredin večer v American Airlines Centru za slovenskega zvezdnika ne bo enostaven. »Ne bom skrival, zelo sem utrujen, ker sem slabo spal, zelo sem se veselil te tekme,« je z olajšanjem Luka dočakal epilog zgodbe, ki se je začela 2. februarja ob 00.12 po lokalnem času, ko je odjeknila vest, da se seli v Los Angeles.

Luka Dončić je v solzah pospremil video na velikem zaslonu pred tekmo. FOTO: Kevin Jairaj/Reuters

Ob vrnitvi v nekdanjo domačo dvorano ga je pričakala navdušena množica, povprečna cena vstopnice za mesto na razprodanih tribunah je znašala 404 dolarje. Prevladovali so dresi s številko 77 v barvah Dallas in slovenske reprezentance, tudi vijolično-zlatih ni manjkalo, med njimi so bile pomešane majice z napisom »Hvala za vse«, s katerimi so v Dallasu opremili navijače. Ob menjavi se vodstvo Teksašanov z odzivom (milo rečeno) ni izkazalo, popravni izpit so prestali veliko bolje.

Do polčasa dosegel 31 točk

Luka je vedel, kaj ga čaka, na sedežih ob igrišču je ob videu vrhuncev kariere v Dallasu za brisačo neuspešno skrival solze, ki jih je prinesel naval čustev. »Vsak trenutek je bil pomemben, tukaj sem odrastel, mogoče najbolj poseben pa je bil met proti Minnesoti v konferenčnem finalu, nihče takrat ni verjel v nas. Čustva so bila zelo močna, nisem vedel, kako naj grem v takšnem stanju igrat košarko, a so mi soigralci stali ob strani,« je pojasnil glavni akter čudovite košarkarske predstave. V prvem polčasu je dosegel 31 točk, zadel je 11 od 16 metov iz igre, deževale so trojke, meti z eno roko, asistence, vse tisto, s čimer si je Dončić priigral večno občudovanje v Dallasu.

Pred koncem tekme je najprej rešil vprašanje o zmagovalcu, nato pa ob stoječih ovacijah in glasnem skandiranju »Luka, Luka« zapustil igrišče. »Pred tekmo sem občutil mešanico jeze in veselja, sploh ne vem, o čem sem razmišljal po koncu, bilo je kot v vrtincu,« je priznal, z jekleno predstavo je osupnil tudi trenerja J. J. Redicka: »Ko je šel Luka na igrišče, je imel še vedno solzne oči. In potem je pokazal takšno igro, to je nečloveško, nezemeljsko, da je tako čustveno stabilen.«

Čas je, da gre naprej

Po koncu sta ga do garderobe pospremila oče Saša in košarkarski »oče« v Dallasu Mark Cuban. In vzkliki navdušenja novih soigralcev, ki so imeli v sredinem večeru le eno nalogo - stati Luki ob strani. Opravili so jo z odliko, ko je bil Dončić najbolj ranljiv, so ga ponesli in mu pokazali, da je zares »njihov«. »Prav vsi me podpirajo, od soigralcev do trenerjev, to je lepo videti, zgraditi želimo nekaj posebnega. V Dallasu sem se imel lepo, a zdaj je čas, da gremo naprej,« je slovenski mojster košarke zaprl boleče poglavje.

Na simbolni ravni je Luka šele v Dallasu postal pravi Los Angeles Laker, z občudovanjem starih in podporo novih »bratov«, kot jih kliče, ob strani. Čas bi težko bil bolj primeren, LA je z zmago potrdil mesto med prvimi šestimi v zahodni konferenci, na zadnjih dveh tekmah s Houstonom in že odpisanim Portlandom potrebujejo še eno zmago, da potrdijo status tretjega nosilca in prednost domačega terena v prvem krogu končnice. Nejc Grilc