Milančani žabe brez poljuba kraljične

No, žoga, seveda tudi pri nogometu, je ženskega spola in zato muhasta. V 31. krogu serie A sta izgubila oba vodilna, Juventus po vodstvu z 2:0 v gosteh proti AC Milanu, Lazio, tudi on je vodil, na gostovanju v Lecceju, za domače je Slovenec Žan Majer igral od 52. minute. Torinska stara dama ima na razpredelnici še vedno sedem točk prednosti pred Rimljani. Navijaška privrženost ali zaslepljenost je v Italiji tako močna kot v Španiji, regionalna pripadnost, tudi po političnih pogledih, pove marsikaj.

Seveda bodo odcepitveni Baski in Katalonci s svojima Athletic Bilbaom in Barcelono kot pes in mačka proti frankističnemu madridskemu Realu, denimo v Italiji pa se vsaj po eni strani dela krivica Laziu, da je fašistični klub. Pa čeprav se s polnim imenom uradno beleži kot SS Lazio, Societa Sportiva Lazio namreč. Leta 1927 je fašistični režim zahteval, da se vsi rimski nogometni klubi združijo v enega, nastala je AS Roma. Le Lazio se je uprl in še naprej deloval samostojno, tudi zaradi posredovanja generala Giorgia Vaccara. No, seveda če globlje pomislimo, saj sta Juventus in Lazio po politični liniji na isti strani.
 

Dva južnjaška bogova

Torinski velikan družine Agnelli je podjetje, delujoče po kapitalistično poslovni logiki, če že ne bo šlo na igrišču, bo veliki kapital s svojimi vplivi že vzpostavil temelje, tudi zakulisne, recimo sodniške, da bo scudetto za oplemenitenje posla in kapitala romal v roke družine, ki obvladuje avtomobilski del industrije. Rim, čeprav je prestolnica Italije, je pravzaprav južnjaško mesto, države na Apeninskem polotoku ne vodijo politiki. Pravzaprav jo, a so le lutke v rokah velikega kapitala z italijanskega severa.

No, saj bo morebiti res držalo, da ima Juventus navijaško bazo tudi na jugu italijanskega škornja in pri izseljencih po svetu. A pri ruralnem, kmetijskem in seveda tudi mafijskem jugu Italije veljata le dve stvari, bog in nogometni bog, se pravi Juventus. Le onadva lahko prineseta rešitev in odrešitev, tudi duha. Saj lahko še vedno pišemo pravljice v slogu denimo princa na belem konju in o kraljični, ki poljubi žabca, ta pa se spremeni v čednega princa. Da scudetto napada prenovljeni AC Milan, da Inter s ​Samirjem Handanovićem v vratih sanja o stari slavi, da je Napoli južnjaški maščevalec.

A Juventus bo zaradi svoje kapitalne moči vedno prvak Italije, če bo to že kakšen drugi klub, bo to izjema, ki potrjuje pravilo. Brez pomena je namreč, da se iz serie A dela dramsko delo, ali je 1. kolo ali 38., glavno vlogo ima vedno torinska stara dama. Toliko je že prefrigana in ima tudi pod palcem, da ničesar ne bo prepustila naključju. Pa naj izzivalci ali, bog ne daj, tisti iz komunistične Bologne, vsaj zgodovinsko, sanjajo drugače in upajo na nemogoče.