Najmlajši na ledu postal veliki junak, do velikega uspeha tudi sin slovenskih staršev

Še petič so si finski hokejisti priigrali naslov svetovnih prvakov (po letih 1995, 2011, 2019 in 2022), potem ko so v velikem finalu v razprodani areni Swiss Life v Zürichu na razočaranje domačih navijačev v podaljšku z 1:0 (0:0, 0:0, 0:0; 1:0) strli odpor Švicarjev. Tako so se jim na najlepši način oddolžili za poraz v skupinskem delu turnirja (2:4).

V modro-beli reprezentanci bi težko izpostavili najzaslužnejšega moža za končno zmago, kajti prav vsak njen član je prispeval svoj kamenček v šampionski mozaik. Med glavnimi junaki »Suomijev« na prvenstvu v Švici so bili vsekakor selektor Antti Pennanen, ki so ga želeli še lani nekateri v domovini zamenjati, pa je letos popeljal moštvo do bronaste kolajne na olimpijskih igrah v Milanu in zdaj še do zlate lovorike na SP, odlični čuvaj mreže Justus Annunen, ki je v zaključnem dvoboju zaklenil svoja vrata, in sijajni Aleksander Barkov, ki je bil – potem ko je zaradi poškodbe kolena izpustil celotno sezono v NHL – prav lačen igre in tekem.

Zvezdnik iz Tampereja se je v zgodovino vpisal šele kot drugi hokejist po Kanadčanu Sidneyju Crosbyju, ki se je kot kapetan veselil naslova svetovnega prvaka in Stanleyjevega pokala (s Florido Panthers v letih 2024 in 2025). Mimogrede: Crosby je tokrat na SP ostal praznih rok, potem ko je Kanada po polfinalnem porazu s Finsko (2:4) v tekmi za 3. mesto izgubila še z Norveško (z 2:3 po podaljšku), pri kateri je navduševal komaj 18-letni Tinus Luc Koblar, sin nekdanje vrhunske slovenske biatlonke Andreje Grašič in alpskega smučarja Jerneja Koblarja.

Doma ni bilo popuščanja

V ključnih trenutkih sklepnega dejanja pa je zablestel najmlajši finski reprezentant Konsta Helenius, ki je v podaljšku zabil zlati gol za »leve« s severa Evrope in pokopal upe Švicarjev, da bi prvič osvojili zlato lovoriko. Še pred nekaj leti je Konsta na domačem dvorišču v Ylöjärviju pri Tampereju igral neskončne tekme proti starejšemu bratu Kalleju. Če je izgubil, ni hotel odnehati. Vedno je zahteval novo priložnost. Na dvorišču ni bilo popuščanja. Brat mu ni nikoli podaril zmage, zato se je moral že kot otrok nenehno boriti proti močnejšim in starejšim tekmecem. Prav tam se je rodila njegova neizmerna tekmovalnost.

V nedeljo zvečer je ta isti fant postal junak finala SP. Že kot otrok je vedel, kaj želi postati. Medtem ko so vrstniki sanjali o različnih poklicih, je Helenius samozavestno razlagal, da bo profesionalni hokejist. Odraščal je v športni družini. Oče Tero, nekdanji mladinski igralec kluba Tappara, ga je treniral in od njega zahteval več kot od drugih. Včasih je Konsta po treningu odšel domov s solzami v očeh, a zdaj priznava, da ga je prav stroga vzgoja oblikovala v igralca, kakršen je postal. Mati Maiju ga opiše kot sproščenega mladeniča. Ne obremenjuje se z velikimi tekmami in ne izgublja živcev po porazih. Navzven ostaja miren, čeprav v njem vre od želje po zmagi.

Ko je Konsta pri 16 letih zapustil dom in se preselil v 300 kilometrov oddaljeni Mikkeli, je hitro odrasel. Naučil se je kuhati, prati perilo in skrbeti zase. Resda je nekoč v pomivalni stroj nalil detergent za ročno pomivanje posode in kuhinjo spremenil v morje pene, a se je tudi iz te lekcije nekaj naučil. Na predlanskem naboru NHL so ga kot 14. izbrali vodilni možje pri klubu Buffalo Sabres, za katerega je ognjeni krst prestal letos in na 13 tekmah zbral šest točk za tri gole in tri podaje. Enak izkupiček (iz petih dvobojev) je imel, zanimivo, tudi na tem SP.

Njegov oče zanj pravi, da najbolje igra takrat, ko je pritisk največji. Nedeljski finale je popoln dokaz teh besed. Na največjem odru, pod največjim pritiskom, v nabito polni dvorani in pred milijoni televizijskih gledalcev je komaj 20-letni Finec, ki nikoli ni hotel sprejeti poraza na domačem dvorišču, znova izsilil svojo priložnost. In jo tudi izkoristil.
Miha Šimnovec