Naši reprezentanti v futsalu razmišljajo tudi o kolajni

Na Brdu pri Kranju, med treningi v dvorani v Preddvoru in v urah, namenjenih regeneraciji, slovenska reprezentanca v futsalu odšteva zadnje dni do začetka domačega evropskega prvenstva. Pred mlajšim delom reprezentance je izziv kariere, za pomoč pa bodo lahko prosili jeklenega kapetana Igorja Osredkarja, ki je z bogatimi mednarodnimi izkušnjami velikih tekem že vajen.

Domače evropsko prvenstvo je tik pred začetkom. Že čutite napetost?

»Čuti se nekaj posebnega, tekma s Španijo je vedno bližje. Ko smo se zbrali na Brdu, smo začeli dojemati, da je pred nami poseben turnir. Igramo doma, pred svojo publiko, družino in prijatelji. Tudi jaz nisem imun na tremo, povezana je z odgovornostjo, ki jo imam v ekipi. Je pa naloga nas starejših, da mlajše pripravimo na to, kar jih čaka.«

Kako pomembna bo pri tem izkušnja izpred osmih let, ko ste že igrali v polnih Stožicah?

»Težko je opisati, to moraš doživeti. Vseeno pa jim lahko vsaj približamo, kaj jih čaka. Nekateri so že igrali evropske tekme, za nekatere bo to prvo EP. Vse je strožje, več je obveznosti, drugačna je organizacija tekmovanja. To začutiš že ob prihodu v dvorano, ob igrišču je več ljudi in prostora, enako velja za slačilnice. Odvisno je od igralca, karakterja in ekipe, kako to sprejmeš in prebrodiš.«

Za uvod igrate s prvim favoritom turnirja, tribune Stožic bodo polne.

»Po eni strani je to najlažja tekma, ker nismo favoriti, čeprav igramo doma. Španija je svetovna velesila, je najtrofejnejša ekipa. Nimamo kaj izgubiti, lahko pa ogromno pridobimo. Bistveno je, da ostanemo zdravi, da odigramo dobro in damo vse od sebe. Da si po tekmi lahko pogledamo v oči in rečemo, da smo poskusili. Če bodo boljši, jim bomo čestitali, brez izstreljenega metka pa ne bomo padli.«

Je po več kot 200 tekmah za reprezentanco igranje za Slovenijo še vedno nekaj posebnega?

»Vedno. Kot vodja ekipe moram biti za zgled mlajšim. Čutim pozitivno nervozo, komaj čakam, da se začne. Ko zaigra himna, se vedno naježim, pojem na glas, uživam. Zdaj bodo Stožice pele z nami. Lepšega si igralec ne more želeti. Te želje in pripadnosti grbu se ne da opisati.«

Začeli ste v velikem nogometu, nato pa izbrali dvoranskega. Bi to ponovili še enkrat?

»Naredil bi enako. Futsal mi je dal ogromno, dobil sem prijatelje za vedno, predvsem v tujini. Kjerkoli sem bil, sem si ustvaril vezi, ljudi, na katere se lahko obrnem. Videl sem veliko držav, s klubom in reprezentanco. S kariero sem zadovoljen. Nekaj sem si ustvaril tudi v finančnem smislu. Če bi mi to nekdo ponudil pri 15 letih, mu ne bi verjel, da bomo jaz in moja družina nekoč živela od futsala.V mojih časih so se v velikem nogometu dogajale igrice, rinili so nekatere nogometaše v ospredje, ker so se prav pisali. Tega nisem prenesel, zato sem takrat rekel, da se ne grem več. Pa tudi finančnega nadomestila ni bilo, v futsalu sem ga dobil takoj.«