Njegov edini vzornik je Anže Kopitar: Slovenec v norveški reprezentanci piše svojo zgodbo

Pred slovensko hokejsko reprezentanco je četrta naloga na tem svetovnem prvenstvu. Po tekmah s Češko, Norveško in Slovaško se bo drevi ob 20.20 v Fribourgu pomerila s Švedsko, eno vodilnih velesil svetovne hokejske scene. Ta je bila včeraj prosta, večer prej je v zelo živahnem derbiju s Češko ostala brez točk – 3:4. V pričakovanju današnjega nastopa risov pa smo se pogovarjali s Tinusom Lucom Koblarjem, Slovencem pri norveški reprezentanci, ki pa med sezono igra prav na Švedskem.

Gre za enega upov hokejske prihodnosti pri omenjeni izbrani vrsti iz Skandinavije. Kajpak nam je vedno znova žal, ker ne igra za domovino svojih staršev – mati Andreja (dekliško Grašič) je bila pred tremi desetletji prva slovenska biatlonka z uvrstitvami na stopničke in malim kristalnim globusom, oče Jernej je bil naš reprezentant v alpskem smučanju –, a kot kratkohlačnik je že bil na Norveškem, kjer so ga povabili v nacionalni hokejski program. »Tudi sam sem tako kot oče v otroških letih rad smučal, a najbolj od vsega me je pritegnil hokej,« nam je dejal v teh dneh v Fribourgu, ko prvič nastopa za norveško moštvo na članskem svetovnem prvenstvu. Star je 18 let, pozimi je igral v blejski ledni dvorani na prvenstvu mladih reprezentanc.

Prav na Bledu pa se je njegova hokejska zgodba tudi začela: »Moj starejši brat Tjuš je tam treniral, gledal sem ga ob ledu in ko sta me pozneje mami in ati vprašala, če bi se rad tudi sam preizkusil v hokeju, sem prikimal. Trener pa je nato dejal, da imam talent in da bi se lahko lotil treninga. Preselili smo se na Norveško, tam pa sem se prebijal skozi različne klubske in kmalu tudi reprezentančne selekcije.« Tako je nadaljeval svoje odraščanje na ledeni ploskvi v deželi, ki je zaprisežena športu in rekreaciji, so pa pred hokejem nekatere druge panoge: predvsem tiste na snegu ter nogomet in rokomet.

Zdaj je član Leksanda na Švedskem, kluba, ki je vzgojil zvezdnike na ravni NHL – denimo Filipa Forsberga, Victorja Raska in vratarja Johana Hedberga. »Vesel sem, ker igram v tako zahtevni ligi, pa četudi sem potreboval nekaj časa za privajanje. Zdaj se zelo dobro počutim in se veselim nove sezone. No, še prej pa nadaljevanja tega svetovnega prvenstva,« se je nasmehnil najstnik, ki so ga na naboru NHL izbrali v taboru Toronto Maple Leafs. Ta veliki klub se je od nekdaj oziral po švedskih ledenih ploskvah, s teh so se k Javorjevim listom v preteklosti preselili asi najvišje ravni – Börje Salming, Mika Renberg in denimo Mats Sundin.

Dogovorjeni smo, da v novi sezoni igram še na Švedskem, nato pa se preselim v Severno Ameriko. Takšna je bila nekoč tudi hokejska pot Anžeta Kopitarja. »In prav on je moj veliki vzornik. Poskušam igrati podobno kot Anže,« je dejal norveški reprezentant, ki ob večerih na Švedskem včasih pogreša starše in brata. A ti ga obiskujejo, loči jih pet ur vožnje. Švedščina mu ne dela preglavic, slovensko lepo govori: v prepoznavnem gorenjskem narečju, od koder sta doma tako mama kot oče.