Domen Prevc: Zlata olimpijska lovorika je odgovor vsem, ki niso verjeli vame

Z zlatimi črkami se je Domen Prevc vpisal v zgodovino slovenskih smučarskih skokov, saj se je kot naš prvi skakalec doslej v moški konkurenci ovenčal z naslovom olimpijskega prvaka. Z imenitnim podvigom je zablestel na veliki napravi v Predazzu, na kateri je v finalu z največjo daljavo dneva (141,5 m) nadomestil zaostanek sedmih točk za vodilnim Renom Nikaidom in na koncu pred omenjenim Japoncem zmagal s prednostjo 6,8 točke. Šampionsko predstavo je 26-letni zvezdnik iz Dolenje vasi pri Železnikih podoživel tudi za Slovenske novice.

Kako doživljate ta izjemen uspeh?

»Občutki so res neverjetni. Ker sem zlato kolajno osvojil s takšnim finalnim skokom, je vse skupaj še toliko lepše.«

Kaj vam je rojilo po glavi po uvodni seriji?

»Nič posebnega. Rekel sem si: 'Uživaj, kajti na olimpijskih igrah nimaš veliko priložnosti.' Morda sem se prav zaradi Renove prednosti svojega drugega skoka lotil z miselnostjo: kar se bo zgodilo, se bo pač zgodilo. Kakšnega posebnega pritiska nisem čutil in v mislih nisem imel, denimo, tega, da moram zmagati. Moje telo je bilo vroče, toda glava je bila mirna. Bil sem le osredotočen na naloge, ki sem jih moral opraviti. Želel sem si zgolj uživati, skočiti čim dlje, saj sem vedel, da bom v tem primeru osvojil kolajno. Na srečo so bile zvezde tokrat na moji strani.«

In potem vam je uspel sanjski finalni nastop ...

»Vedel sem, da sem prikazal zelo dober nastop in da zna biti v boju za zmago še zanimivo. Ko potem Nikaido ni preskočil zelene črte za prevzem vodstva, sem bil nepopisno vesel zase. Zlata olimpijska lovorika je resnično nekaj posebnega in na nek način odgovor vsem, ki niso verjeli vame. A že zdaj vem, da si bom zaradi nje v prihodnji sezoni želel še več delati, da bi bil še boljši. V tem ritmu si želim nadaljevati in garati naprej.«

Ali je bil to eden od vaših najboljših skokov v tej sezoni?

»Da, bi kar rekel, da je bil eden od mojih najboljših. Že preden sem se usedel na štartno klop, sem globoko v sebi čutil, da mi lahko uspe dober skok. V počepu sem hitro ujel pravo ravnotežje in položaj, iz katerega sem lahko silovito odrinil. Z odskočne mize sem vzel s seboj veliko hitrosti in se trudil poleteti čim dlje. Ko me je začelo dvigovati, sem vedel, da je to tisto, kar sem si želel. Vedel sem, da mi lahko uspe tudi lep doskok v telemark. Ker so lepo označili vse črte, tokrat tudi nisem imel nobenih težav z vidljivostjo.«

V finalu je Domen Prevc prikazal enega od najboljših skokov v tej sezoni. FOTO: Matej Družnik

Kakšen film se vam je zavrtel pred očmi, ko ste stali na najvišji stopnici zmagovalnega odra?

»To je bil pravi vrtiljak čustev. Spomnil sem se obdobja, ko sem bil še majhen, potem sem prišel do najstniških let, ko so mi govorili, da nimam možnosti za to, da bi kaj dosegel. Ko sem nato prišel zraven, sem poslušal, da ne bom nikoli tako dober, kot je bil brat (Peter). Toda stvari so se začele sestavljati. Moram reči, da sem res zelo vesel, da se mi je trdo delo poplačalo. In da sem lahko morda za koga tudi navdih. Če vsak dan narediš vse, kar lahko, in pri tem ne lažeš samemu sebi, se začnejo dejavniki prej ali slej pokrivati in sestavljati v mozaik.«

Ste že zjutraj, ko ste se zbudili, vedeli, da bo to vaš večer?

»Če sem iskren, sem že v petek zvečer slutil, da bi lahko imel v soboto prijeten dan. Za to tekmo sem posebej načrtoval pripravljenost svojih nog, da bo telo polno energije, da bom imel pravo težo in da bo glava na pravem mestu. Bil sem zares dobro nabrušen za tekmo.«

Kaj vam pomeni to, da ste prvi slovenski športnik z zlato posamično kolajno na zimskih olimpijskih igrah?

»Kot sem že prej omenil, je to nekaj neverjetnega. Ko sem bil majhen, nisem verjel, da lahko dosežem kaj takšnega. Za ta uspeh pa so zaslužni vsi v moštvu. To je nagrada za celotno ekipo in ne le zame. Veliko ljudi je delalo, garalo in verjelo. Med njimi bi še posebej izpostavil Janija Grilca, saj je bil eden od tistih, ki je vseskozi verjel vame – tudi takrat, ko nisem bil najboljši. On zares živi za ta šport. V trenerstvo vlaga še veliko več, kot bi moral. Resnično sem hvaležen, da imamo takšne ljudi. To odličje je torej tudi zanj.«

Kako visoko bi med vsemi svojimi uspehi umestili to zlato kolajno?

»Najvišje – na vrh! Kaj pa je v športu vredno več od olimpijskih iger? Pomeni mi dvojno kljukico in ima zame še toliko večjo težo, ker je bil finalni skok res lep, pravzaprav fantastičen. S to lovoriko so se mi uresničile sanje. To je prava fantazija. V teh trenutkih si želim uživati čim dlje.«

Jo boste doma obesili na posebno mesto?

»Najbrž jo bom dal kar v omaro, kjer imam shranjene tudi druge kolajne.«

Kako bi med seboj primerjali obe olimpijski lovoriki?

»Težko ju je primerjati med seboj in ju tudi ne bi dajal na tehtnico, da bi ugotovil, katera je težja ali lažja. Vsekakor sem zelo hvaležen za obe.«

Ste že dojeli, kaj vse vam je uspelo v tej zimi?

»O tem bom tuhtal čez deset let. Zdaj bi rad čim bolje unovčil svojo vrhunsko pripravljenost, nanizal čim več dolgih skokov in z obema rokama zagrabil vse, kar je možno. O lovorikah bom razmišljal, ko bom enkrat star.«

Ali sta z Nikaidom že kaj govorila?

»Bolj malo, saj ne zna najbolje angleško. A sem vesel zanj, saj podobno kot drugi Japonci prav tako zelo gara. Ker so veliko zdoma, jim zagotovo ni lahko.«

Z Domnom se je veselila tudi njegova srčna izbranka Špela. FOTO: Matej Družnik

Kaj pa s Petrom?

»Par besed, prav veliko pa ne bova debatirala.«

Kakšno veselje so vam pričarali številni slovenski navijači?

»Neverjetno, da jih je toliko prišlo v Predazzo, saj zaradi velikega zanimanja (tekma je bila razprodana) ni bilo lahko dobiti vstopnic. Zagotoviti so si jih morali že jeseni, ko se torej naša sezona še niti začela ni. Da se jih je toliko dokopalo do njih, da so na nek način tvegali, saj niso vedeli, v kakšni formi bomo pričakali olimpijske igre, je le še en dokaz, kako zveste privržence imamo. Vesel sem, da sem se jim lahko oddolžil z zmago.«

Ali vas je spodbujala celotna družina?

»Ne, mami je tokrat ostala doma. Sestra Ema je tu, punca Špela prav tako, oče tudi, če ga niso odpeljali varnostniki.«

Ste svoji srčni izbranki – glede na to, da je valentinovo – pripravili kaj posebnega?

»Ne, za to bo čas pozneje. Drugače pa razmišljam takole: zakaj potrebuješ prav valentinovo, da nekomu pokažeš, da ga imaš rad? Leto ima 365 dni, tako da v koledarju ni le 14. februar. Midva sva z valentinovim opravila že pred olimpijskimi igrami.«

Kaj si obetate od ponedeljkove superekipne preizkušnje dvojic?

»Poskušal bom prikazati tri takšne skoke kot tokrat v finalu. Format tekme je zanimiv, verjamem, da bom na njej užival, zato se je že veselim.«

Vaš sotekmovalec v paru bo Anže Lanišek, ki se mu s 30. mestom – tako kot tretjemu slovenskemu reprezentantu Timiju Zajcu (34.) – tudi na drugi posamični tekmi na teh OI ni izšlo po načrtih in željah.

»Menim, da mora Anže zgolj verjeti vase, da zna in zmore. To je navsezadnje dokazal na tekmi mešanih ekip. Mora se sprostiti in ne sme izsiljevati rezultata.«