Otroci naj igrajo nogomet predvsem zaradi ljubezni do igre

Nogometne zgodbe se pogosto začnejo podobno: z očetom, bratom, žogo, ki je večja od sanj, in z igriščem, ki je hkrati igrišče domišljije. A le redke se končajo – ali nadaljujejo – tako, kot se je pot Petra Stojanovića. Njegovo pot smo predstavili v predzadnji epizodi prve sezone podkasta Junaki športa, ki ga ustvarjata gibanje Plazma Športne igre mladih in medijska hiša Delo. Stojanovića je spraševal za nasvete mladi up NK Mengeš Emin Omerčević.

Slovenski reprezentant, sicer uveljavljeni nogometaš z bogatimi izkušnjami doma in v tujini, je svojo pot predstavil brez olepševanja, a z jasnim sporočilom: brez vztrajnosti in podpore ni uspeha. »Nogomet je bil zame vse. Ne glede na vreme, ocene v šoli ali utrujenost,« se spominja. Prvi stik z igro mu je omogočil oče, ki sam ni postal profesionalni nogometaš, a je to željo tiho predal sinu. Ko je starejši brat treniral, je bil Petar vedno zraven – najprej kot opazovalec, nato kot nekdo, ki se je po treningih priključil igri. Prvi koraki so sledili na Slovanu, nato v Interblocku in kmalu v Mariboru, kjer je že pri 16 letih treniral s prvo ekipo.

Nogometni reprezentant Petar Stojanović, Emin Omerčević in Nejc Grilc med snemanjem podkasta Junaki športa, ki ga ustvarjata gibanje Plazma Športne igre mladih in medijska hiša Delo. FOTO: Luka Maček

Zahović ga je premaknil na bok

Selitev v Maribor pri petnajstih letih je bila prva velika prelomnica. »Ni bilo lahko. Jokanje po telefonu, pogrešanje doma … A hkrati te to življenje zelo hitro nauči odgovornosti,« priznava. Prav ta zgodnja osamosvojitev mu je, kot pravi, dala širino, ki mu je pomagala tudi zunaj igrišča. Maribor mu je odprl vrata poklicnega nogometa – in Ljudski vrt mu je prvič pokazal, kaj pomeni igrati pred več tisoč gledalcev. »Ko vidiš, da ves stadion diha s tabo, je to nekaj najlepšega, kar nogomet ponuja.«

Ljubljančan si bo dobro zapomnil tudi euro 2024, takole se je v tekmi osmine finala boril s portugalskim zvezdnikom Nunom Mendesem. FOTO: Angelika Warmuth/Reuters

Kot mladenič je občudoval Barcelonin rod s Xavijem in Iniesto, sam pa je sprva igral kot krilni ali vezni igralec. Ključna odločitev v karieri je prišla, ko je na predlog Zlatka Zahovića prestopil na položaj desnega bočnega branilca. »Če bi ostal na krilu, ne vem, kako bi se razpletlo. Ta sprememba mi je odprla vrata,« danes pravi brez dvoma. A pot ni bila vedno ravna. V zagrebškem Dinamu je doživel najtežje obdobje: padec forme, pritisk javnosti in dvomi, ali je sploh dovolj močan za vrhunski nogomet. »Bil sem star 20 let. Prihajal sem domov in jokal. Takrat sem prvič resno pomislil, ali je to sploh zame.« Krizo je prebrodil s pomočjo družine, žene in psihologa – in prav ta izkušnja ga je utrdila.

Starši, ne pritiskajte!

Čeprav je igral v različnih klubih in ligah, je jasno: reprezentančni dres ima posebno težo. »To je bil moj največji cilj – igrati za Slovenijo in z njo nekaj doseči.« Uvrstitev na evropsko prvenstvo in nastopi v Nemčiji so bili zanj vrhunec. »Ko vidiš toliko slovenskih navijačev, veš, da igraš za nekaj več. Takrat ne moreš dati manj kot sto odstotkov.«

Petar Stojanović in Emin Omerčević FOTO: Luka Maček

Emin že štiri leta trenira nogomet. Najraje zabija gole iz prostih strelov, sanja o igranju za Olimpijo in Manchester United, z iskrico v očeh je poslušal zgodbe in nasvete profesionalca. Zastavil mu je več vprašanj. Stojanović je razkril pomemben nasvet: »Ne prehitevajte. Igrajte zaradi ljubezni, ne zaradi koristi. In starši – ne pritiskajte preveč! Če izgine veselje, izgine tudi motivacija.« Čeprav je v karieri dosegel veliko, Stojanović še ni rekel zadnje besede. »Svetovno prvenstvo ali še eno evropsko prvenstvo z reprezentanco – to so moje sanje.« Do takrat bo ostal zvest rutini profesionalca, družini in nogometu, ki mu je – kot pravi – dal življenje, polno izzivov, padcev in nepozabnih trenutkov. Morda bo nekega dne na velikem stadionu zaigral tudi Emin.