Po kolajnah in zlatem križu je Anže Lanišek dobil še rumeno majico

Že kot otrok je Anže Lanišek veljal za neustrašnega in sila nadarjenega smučarskega skakalca, toda nemalokrat je želel prehitevati dogodke in iti z glavo skozi zid, kar se ti v tem športu prefinjenih občutkov hitro maščuje. Zaradi tega je potreboval kar nekaj časa, da se je dokončno uveljavil v svetovnem vrhu in dozorel za največje dosežke. Mladinski olimpijski prvak iz Innsbrucka oziroma Seefelda 2012 je ognjeni krst med elito pri 17 letih prestal konec marca 2014 v Planici, osem mesecev pozneje pa se je z 21. mestom v Klingenthalu veselil svojih prvih točk v svetovnem pokalu. Na oder za najboljše skakalce se je z drugim mestom prvikrat zavihtel konec novembra 2019 v Visli, dve leti pozneje pa je v Ruki – kjer se bodo orli med seboj na tekmah pomerili danes (15.05) in jutri (14.50) – prvič okusil tudi slast zmage.

Na veliki napravi v Falunu, generalki za svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju leta 2027, je Lanišek minulo sredo devetič skočil na najvišjo stopnico in hkrati tudi na vrh skupne razvrstitve. Tako je prvikrat ponosno oblekel rumeno majico vodilnega v seštevku svetovnega pokala – natanko enajst let, osem mesecev in pet dni po svojem premiernem nastopu na najvišji ravni. »Rumena majica je bila ena od tistih stvari, ki sem si jo močno želel. Zdaj lahko glede tega naredim kljukico,« je bil po podvigu na največji švedski napravi vesel Lanišek, ki je v otroštvu treniral tudi nogomet.

Toda že kmalu je pri njem pretehtala ljubezen do smučarskih skokov, s katerimi se je začel ukvarjati leta 2005. Rad jih je gledal po televiziji, za ta šport pa ga je dokončno navdušil Rok Benkovič, ki se je pred dobrimi dvajsetimi leti v Oberstdorfu ovenčal z naslovom svetovnega prvaka na srednji skakalnici. »Spogledoval sem se s tem, da bi prav tako nekega dne postal najboljši na svetu. Želel sem si biti kot Rok,« je zaupal Lanišek, ki je začel skoke vaditi pri SSK Mengeš, torej pri istem klubu in pod vodstvom istega trenerja (Aleša Selaka) kakor njegov vzornik Benkovič.

Ne bo pozabil, kako so po Rokovem zmagoslavju na nordijskem SP s klubskimi kolegi prejeli zlate tekmovalne drese. »Še zdaj imam v živo pred očmi, kako smo si jih prvič oblekli in se fotografirali z njimi,« je za dobrih dvajset let kolo časa zavrtel v preteklost 29-letni Domžalčan. Med njim in Benkovičem je sicer še ena zanimiva vzporednica: svoj doslej največji posamični uspeh na velikem tekmovanju je namreč Anže na svetovnem prvenstvu leta 2021 dosegel na isti skakalnici kot Rok – na srednji napravi v Oberstdorfu.

Kličejo ga Žaba

Ob tem se lahko pohvali še s tretjima mestoma v končni razvrstitvi novoletne turneje in svetovnega pokala 2022/23, prejšnjo sezono pa je v posebnem seštevku poletov končal na drugem mestu. Poleg tega ima še pet ekipnih kolajn z velikih tekmovanj in povrhu vsega tudi – zlati križ za zasluge Republike Poljske, najvišje državno odlikovanje, ki mu ga je poljski predsednik Andrzej Duda izročil lani v Planici, potem ko je leto prej na zaključno slovesno podelitev prišel s kartonasto podobo poljskega tekmeca Dawida Kubackega, ki je zaradi zdravstvenih težav žene Marte predčasno končal sezono in bi si po Anžetovem mnenju prav tako zaslužil stati na zmagovalnem odru.

Lanišek ne skriva niti velike pripadnosti svojemu klubu. Tako je, denimo, svojim naslednikom pri SSK Mengeš kupil kombinezone (»Želel sem klubu vrniti del tistega, kar sem od njega dobil.«), po koncu sezone pa jim običajno podari svoja sponzorska oblačila. Lahko si predstavljate, kako veliko je navdušenje zdajšnjih upov iz SSK Mengeš, ko dobijo v dar jopice, puloverje, trenirke, bunde, ki jih je pred tem nosil njihov idol. Verjetno tudi oni – kakor nekoč domžalski as – sanjajo o tem, da bi bili nekoč podobno uspešni, kot je zdaj Anže. Zdaj najizkušenejši slovenski reprezentant se je zelo zavzel tudi pri popravilu mengeškega skakalnega centra na Zalokah pod Gobavico, potem ko so ga avgusta leta 2023 močno poškodovale katastrofalne poplave. Čeprav se je takrat že zavzeto pripravljal za novo sezono, je po napornih treningih vsako popoldne po svojih najboljših močeh pomagal še pri odpravljanju škode na skakalnicah, na katerih je začel svojo uspešno športno pot. Vsi, ki ga poznajo, ga sicer kličejo Žaba.

»Ko sem bil majhen, sem pred blokom izgubil pri igri podiranje piramide. Za kazen sem moral skakati kot žaba. To je bilo v času, ko se je Slovenija uvrstila na nogometno SP 2002 in sem nosil zelen reprezentančni dres. Takrat so me začeli klicati Žaba. Najprej mi vzdevek ni bil všeč, potem pa me je mami pomirila, da lahko zgodbo obrnem sebi v prid. In dejansko mi je nadimek sčasoma prirasel k srcu,« je razkril Lanišek, ki je v zadnjem obdobju veliko delal tudi na psihični trdnosti, glede katere je – kot je sam dejal – s pomočjo žene Nastje, s katero imata sedemletnega sina Ijana Luko, in terapevtke Mete naredil velik korak naprej.